Ali naraščajoča plima še dviguje vse čolne?

Avtorica: Minea Rutar

​Standardna ekonomska teorija napoveduje, da bo višja gospodarska rast vselej vodila v višje dohodke delavcev. Kot smo videli v enem od prejšnjih zapisov, to do neke mere drži; rast je nujna vsaj za odpravo absolutne revščine. Vendar pa se zdi, da delavske plače ne odsevajo več vse večje produktivnosti v nekaterih najbolj razvitih kapitalističnih državah, kot so ZDA. Če so, kot ekonomisti stalno izpostavljajo, ZDA izkušale precejšnjo gospodarsko rast, zakaj povprečni delavec od nje praktično ni imel koristi?

Kritiki kapitalizma kot dokaz njegove problematičnosti radi izpostavljajo, da se v ZDA vse od 1970 sistematično prekinja povezava med stopnjo dejanske gospodarske produktivnosti na eni strani in plačami večine delavcev na drugi (izvorni izraz za ta pojav je decoupling). Kot prikazuje spodnji graf, je od leta 1973 do 2017 neto produktivnost ameriškega gospodarstva zrasla za 77 %, medtem ko je plača povprečnega ameriškega delavca v istem obdobju zrasla le za približno 12 % (po nekaterih ocenah pa se je celo znižala).

Možni sta dve interpretaciji tega pojava.
 
1. Običajno se graf interpretira kot prima facie dokaz, da standardna ekonomska teorija vrednosti ne drži: plače očitno ne odražajo več dejanske produktivnosti delavcev, razlog za to pa je, da se v vse večji delež presežka zajedajo lastniki kapitala. Plače stagnirajo, ker si koristi večje produktivnosti vse uspešneje prisvajajo najbogatejši prek ogibanja plačevanja davkov (npr. davčnih utaj in lobiranja za davčne olajšave) ter bolj neposrednega izkoriščanja delavcev na delovnem mestu (izplačevanje plač, nižjih od delavčevega mejnega prispevka). Na različne načine naj bi kapitalisti upogibali sistem sebi v prid prek povečevanja deleža dohodka iz kapitala na račun deleža dohodka iz dela. Drugače rečeno, revnim naj bi šlo vse slabše, ker se koristi njihovega dela koncentrirajo v rokah najbogatejših. Neoklasično hvaljenje gospodarske rasti, da dvigajoča plima sčasoma dvigne dohodke vseh, se zdi v luči teh podatkov v najboljšem primeru intelektualno neiskreno, v najslabšem pa politično nevarno.
 
2. Vendar pa to ni edina možna razlaga neenakomerne rasti plač in produktivnosti. Številni kritiki neoklasične teorije rasti, kot sta Dani Rodrik in Daron Acemoglu, ugotavljajo, da morda pojav odraža drug, a nič manj zaskrbljujoč pojav: dejansko naraščanje prepada med produktivnostjo visoko kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev oz. naraščanje plačnih neenakosti med delavci. Mediana delavskih plač res ni rasla skupaj s povprečno produktivnostjo, vendar pa je rasla povprečna plača; drugače rečeno, stagnirajoča mediana ne odraža, kaj se je dogajalo s povprečjem. Možno je, da so za povišanje produktivnosti prvenstveno odgovorni visoko kvalificirani delavci, ki tudi so izkusili povišanje plač. Na drugi strani niso veliko prispevali k večji rasti nekvalificirani delavci, kar pojasnjuje zgornji graf. 
 
Možnih vzrokov za ta zaskrbljujoč pojav je več. Običajno se izpostavlja, da je pojav v precejšni meri rezultat povečane stopnje mednarodne menjave, ki omogoča zaposlovanje poceni tuje delovne sile, in tehnološkega napredka,  ki favorizira bolj kvalificirane delavce, medtem ko manj kvalificirani delavci h gospodarski rasti ne prispevajo več, kot so pred nekaj desetletji. Razprava o tem, kateri od naštetih razlogov je najverjetnejši, je dolga in kontroverzna. Na tem mestu se mi zdi pomembnejše izpostaviti, da so politične implikacije tega pojava vsaj deloma neodvisne od tega, kateri razlog je najbolj odločilen za stagniranje plač. Ponovno obstajata dve možnosti.
 
1. Nekateri ekonomisti zaključujejo, da bi glavna rešitev morala biti odpravljanje strukturnih vzrokov (pre)nizke produktivnosti določenih skupin delavcev. Težava je, da ni zelo verjetno, da je pristranski tehnološki napredek in pospešeno ekonomsko globalizacijo možno odpraviti niti ni očitno, da je to zaželeno. Običajno se zato predlaga bolj skromne, dolgoročne, in ne nujno dovolj učinkovite rešitve, kot je spodbujanje večje izobraženosti in usmerjanje čim večjega deleža delavcev v bolj kvalificirane sektorje. 
 
2. Vendar pa, četudi bi držalo, da so plače v precejšnji meri še vedno odraz dejanske produktivnosti delavcev (kar ni nujno, prepričljivi dokazi obstajajo tudi za tezo, da je pojav vsaj deloma odraz povečanja neenakosti med delom in kapitalom) – še vedno lahko zagovarjamo blaženje negativnih posledic  nizkih plač prek prerazdelitvenih politik oz. socialnih transferjev.  Namreč, če sprejmemo normativno predpostavko, da je cilj rasti izboljšanje dohodkov in kakovosti življenja vseh, neenakosti pa so dopustne samo, če izboljšajo položaj najbolj prikrajšanih, je vseeno, kako produktivni so delavci. Ključno je, da jim je omogočeno živeti čim bolj dostojno življenje.
 
Ne glede na to, za katere dejavnike stagniranja plač obstaja največ empiričnih dokazov – kopičenje dohodkov iz kapitala na račun dohodkov iz dela, pospešitev ekonomske globalizacije ali pristranski tehnološki napredek, je jasno vsaj to, da se nobenega od teh vzrokov ne bo dalo dovolj hitro ublažiti, kaj šele odpraviti. Četudi prerazdelitvene politike ne morejo odpraviti vzrokov stagniranja plač najbolj prikrajšanih, so morda vsaj dovolj dober način blaženja posledic. Naslednjič bomo pogledali, kako učinkovite so prerazdelitvene politike v izboljšanju položaja revnih.