Avtorica: Minea Rutar

​Standardna ekonomska teorija napoveduje, da bo višja gospodarska rast vselej vodila v višje dohodke delavcev. Kot smo videli v enem od prejšnjih zapisov, to do neke mere drži; rast je nujna vsaj za odpravo absolutne revščine. Vendar pa se zdi, da delavske plače ne odsevajo več vse večje produktivnosti v nekaterih najbolj razvitih kapitalističnih državah, kot so ZDA. Če so, kot ekonomisti stalno izpostavljajo, ZDA izkušale precejšnjo gospodarsko rast, zakaj povprečni delavec od nje praktično ni imel koristi?

Avtor: Tibor Rutar

​Kapitalizem je privlačno zagovarjati s sklicevanjem na prvi osnovni teorem ekonomije blaginje, ki je formalizacija Smithove ideje o »nevidni roki« in ki pravi, da trg v stanju popolne konkurence ustvarja Paretovo učinkovitost (ali Paretov optimum). Enostavneje rečeno, če je zadoščeno nekaj (strogim) pogojem, ima delovanje trga za izkupiček situacijo, v kateri nihče ne more več izboljšati svojega položaja, ne da bi se poslabšal položaj vsaj ene druge osebe. Trg je ekonomsko učinkovit in to lahko matematično dokažemo. Ena pomembna težava s tem zagovorom je, da v resničnem svetu prvi teorem ne deluje – celo približno ne.​

Avtorica: Minea Rutar

​V prejšnjem zapisu smo videli, da so vključujoče ekonomske institucije ključni pogoj samoobnavljajoče gospodarske rasti. Vendar pa bi redkokdo vztrajal, da je rast sama na sebi zaželen cilj. Zelo zavajajoče bi bilo govoriti o dramatičnem povišanju gospodarske rasti, če bi se za statističnim povprečnem skrivalo dejstvo, da se je večina koristi te rasti skoncentrirala v rokah manjšine najbogatejših. Kaj lahko rečemo glede enega najpogostejših očitkov kapitalizmu, da je s svojo izjemno produktivnostjo koristil peščici, večino človeštva pa pustil zadaj?