Avtoritarnost in neliberalnost: podobni, a različni

Avtorica: Marike Grubar

​​V zadnjem desetletju nastajajo mnogi publicistični, strokovni in znanstveni zapisi o obstoju avtoritarizmov. Ob prebiranju laičnih in strokovnih zapisov lahko ugotovimo dvoje, prvič, da se pojem uporablja za opisovanje različnih pojavov, in drugič, da je s teoretskega vidika bolj smiselno, da skušamo definicijo pojma avtoritarno oblikovati tako, da ne bo preveč široka in ne preveč ozka. 

​Pojem je predvsem v aktivističnih in političnih vodah postal precej priljubljen za opisovanje političnih pojavov, ki imajo negativen vpliv na življenja državljanov, kot so denimo porast nasilja, korupcija, porast določene neenakosti, obstoj diskriminacije ipd. Toda, s tem, ko njegovo definicijo tako zelo razširimo, jo naredimo tako zelo splošno, izgubljamo pojem, ki se je sicer uporabljal za označevanje zelo omejenega vzorca človeških aktivnosti. Če v teoretskih vodah sledimo aktivističnemu zgledu, s tem izgubljamo možnost, da raziščemo, če so zgoraj opisani pojavi nekaj, kar se lahko pojavi tako v demokratičnih kot v avtoritarnih političnih sistemih. S tem se odrekamo tudi raziskovanju dejanskih vzrokov za obstoj teh pojavov, ki so lahko povsem nepovezani z osjo demokratično-avtoritarno.

Vir: The New York Times, dostopno prek https://www.nytimes.com/2018/12/03/opinion/authoritarian-leaders-trump-putin-orban.html

V družboslovju se avtoritarnost mnogokrat enači z odsotnostjo svobodnih in pravičnih volitev. Toda v tem primeru je naša definicija preozka, saj zajame samo en del avtoritarnih praks, ki potekajo na državni ravni, izpusti pa ostale, ki potekajo na nižjih ali višjih ravneh.

​Izraz avtoritarnost včasih kot sopomenki nadomeščata vsaj še izraza neliberalnost in totalitarnost. V nadaljevanju bom pokazala, zakaj teoretsko ni smiselno, da vse omenjene pojme uporabljamo izmenjujoče, kot sopomenke. Natančneje, osredotočila se bom na prednost, ki jo prinaša ločevanje avtoritarizma in neliberalnosti, hkrati pa bom pokazala, v katerih primerih obstaja presek med prvim in drugim.

V osnovi lahko razlikujemo neliberalno in avtoritarno prakso glede na to, kako kršita obstoječe norme dobrega in pravičnega ter po njunih političnih posledicah. Prve, neliberalne prakse, posegajo v osebno avtonomijo in teptajo človeško dostojanstvo oziroma posegajo v človekove pravice. Druge, avtoritarne prakse, zmanjšujejo odgovornost političnih akterjev, ti akterji pa za svoja dejanja vse redkeje in v vse manjšem obsegu odgovarjajo ljudstvu.

Avtoritarna praksa je torej tista, za katero je značilen vzorec zakrivanja informacij, širjenja dezinformacij in onemogočanja svobode govora. Takšno prakso izvaja oseba, ki ima politično moč in bi sicer nosila odgovornost za svoja dejanja in bi odgovarjala ljudstvu, ki jo je izvolilo, ali osebam, ki so jo imenovale. Z izvajanjem avtoritarne prakse se politični akter izogne odgovornosti. Izogne se ji tako, da relevantnih akterjev, denimo ljudstva, ne obvesti o svojem početju oziroma jim s pomočjo cenzure ali razširjanja dezinformacij aktivno prepreči, da bi bili seznanjeni z njegovimi aktivnostmi. Poleg tega avtoritarni politik poskrbi, da se prekine dialog med ljudstvom in politiko. Natančneje, s pomočjo različnih prijemov utiša vse, ki postavljajo zanj neprijetna vprašanja oziroma izražajo kritike na račun njegovega delovanja. Primer utišanja sta denimo cenzura tiskanih, televizijskih in spletnih novinarskih prispevkov ter cenzura mnenj posameznih državljanov in državljank, objavljenih na družbenih omrežjih. Politični akter se poslužuje avtoritarnih praks zato, da bi se izognil morebitnim negativnim posledicam, ki bi se pojavile, če bi lahko ljudstvo svobodno izražalo svoje mnenje, in da bi, posledično, ohranil svojo moč in politični položaj.

Neliberalna praksa cilja bolj posameznika ali skupino in krši norme o človeški svobodi in dostojanstvu. Kot neliberalne prakse prepoznavamo vsaj vse vzorce kršitev svobode mišljenja in izražanja, onemogočanje svobodnega izražanja verske pripadnosti, poseganje v pravico zasebnosti in omejevanje osebne integritete oziroma kršitev fizične, psihološke in spolne nedotakljivosti. K naštetim primerom bi lahko dodali še kršitev pravne enakosti, nepriznavanj pravnih sredstev in neupoštevanj zakonskih priznanj ter kršitev pravice do svobodnega sojenja. Vsa našteta dejanja služijo mnogim namenom, denimo promoviranju ideoloških projektov, včasih pa niso samo del političnega projekta ozke, elitne skupine, lahko so tudi izraz volje večine. V nekaterih primerih pa se neliberalnih praks poslužujejo tudi politični akterji na pozicijah moči, da bi utišali glasove, ki bi lahko ogrozili njihov položaj.
​
Če ste morda pomislili, da vam je zadnje vsaj malo znano in vas spominja na besedilo prejšnjega odstavka, ste dobro zaznali podobnost med avtoritarnimi in neliberalnimi praksami. Analitično gledano je smiselno ločiti oba tipa praks, a zaradi neurejenosti dejanskega sveta je smiselno, da priznamo tudi obstoj preseka med prvimi in drugimi. Sovpadanje je najbolj očitno v primerih kršitev svobode mišljenja in izražanja, deloma se pojavlja tudi v primerih vmešavanja v delovanje pravne države. Čeprav gre za iste aktivnosti, so te po eni strani avtoritarne, ker onemogočajo možnost dialoga in ker zmanjšujejo odgovornost, po drugi strani pa so neliberalne, ker kršijo posameznikovo avtonomijo.
 
Več:
Glasius, What Authoritarianism Is … and Is Not (2018).
Glasius in Michaelsen, Illiberal and Authoritarian Practices in the Digital Sphere (2018).