Avtor: Tibor Rutar

​Vsako leto si študenti sociologije po učenju o temeljnih raziskovalnih prispevkih Maxa Webra k disciplini verjetno bolj kot karkoli drugega (3 tipi oblasti, definicija birokracije in države, proces racionalizacije, 4 tipi družbenega delovanja) zapomnijo njegovo slavno in teoretsko privlačno tezo o protestantski etiki in vzniku kapitalizma. Teza je v svoji najširše sprejeti obliki preprosta in gre takole:

Avtor: Tibor Rutar

​​Marsikdo povzema debato med Žižkom in Petersonom tako, da omeni, da je bil Peterson končno poražen, njegovo nepoznavanje filozofije izpostavljeno in plitvi intelektualizem razkrinkan. Ali pa, da je Peterson namesto poglobljene kritike marksizma predstavil vsem poznano in nezanimivo (čeprav pravilno) kritiko Komunističnega manifesta. Tudi: da ga je Žižek ujel, ko ga je prosil, naj imenuje kakšnega predstavnika »postmodernističnega neomarksizma«, ki naj bi ugrabil zahodne univerze in jim zavladal. Vse to drži. Toda nemara bolj zanimivo je, kako neuspešno sta oba superzvezdniška intelektualca dosegala pričakovani cilj debate, tj. predstaviti in razložiti globoke družboslovne in filozofske uvide glede kapitalizma, marksizma in sreče. 

Avtor: Tibor Rutar

​​Sociologija je bila nekoč praktično sinonimna s funkcionalizmom. Poleg mnogih drugih sta bila za to prvenstveno odgovorna Émile Durkheim in Talcott Parsons, sploh slednji. Danes ni več tako; čeprav je osnovna poteza funkcionalističnega načina razmišljanja, ki jo opisujem spodaj, žal še vedno močno usidrana v sociološki zdravi razum. Sociologi ne ponujajo več veliko samooklicanih funkcionalističnih razlag. Še manj oglašujejo vélike, vseobsegajoče funkcionalistične teoretske sisteme, kakršen je bil Parsonsov. Zakaj? Vsaj deloma zato, ker danes precej trdno vemo, da v sociologiji ta tip razlag običajno preprosto ne deluje, čeprav je na prvi pogled zelo privlačen in intuitiven.

Avtor: Tibor Rutar

​​Skoraj 7 let je že minilo, odkar sem se začel bolj poglobljeno ukvarjati z Marxovimi deli in, širše, marksistično teorijo. Oboje sem raziskoval, zagovarjal, konstruktivno kritiziral in poskušal nadgrajevati v magisteriju, večjem delu doktorata, mnogo člankih in predavanjih ter prvih dveh knjigah. Kljub vsemu temu – deloma pa ravno zato – danes mislim, da je marksizem veliko manj primerna teorija, kot sem mislil nekoč, in da – v najboljšem primeru – še zdaleč ne more biti tako močna in vseobsegajoča, kot sem mislil na začetku. Še več, mislim, da napredek v sociologiji, politologiji in ekonomiji v prihodnjih desetletjih precej verjetno ne bo izviral iz marksističnega raziskovalnega programa, niti ne bo z njim pomembno vsebinsko povezan.

Avtor: ​Tibor Rutar

​Daljši, bolj natančen, a manj privlačen naslov: Homo economicus ni slab približek delovanja večine ljudi v marsikateri  situaciji, čeprav obstajajo pomembne izjeme, ki jih ne more pokriti in zaradi katerih mora biti nadgrajen ali čez čas celo nadomeščen. Sociologi ga v svojih analizah velikokrat uporabljamo, čeprav bi to zanikali.

​V razmeroma kratki zgodovini sociologije kot znanosti lahko zasledimo pester nabor raziskovalnih vprašanj in različne metode iskanja odgovorov ter, posledično, različne odgovore. V svoji novi knjigi Theory for the Working Sociologist Fabio Rojas elegantno predstavi štiri splošne sociološke metapristope, ki prevladujejo in do katerih smo lahko bolj ali manj kritični. 

Avtor: Tibor Rutar

​Craig Calhoun, urednik ene najuglednejših teoretskih socioloških revij Sociological Theory, se je leta 1996 med drugim pritožil, da mu sociologi v recenzijo za objavo prevečkrat pošljejo dvoje:

1. povzetke tega, kar so rekli mrtvi ljudje (ne da bi nakazali, zakaj naj bi bilo to živim mar ali kako naj bi delo cenjenega prednika prispevalo k napredku sodobnih analitskih projektov),
2. in kritike tega, kar so drugi ljudje rekli o tem, kar so rekli mrtvi ljudje (ne da bi nakazali, zakaj naj bi bilo to pomembno – razen da so kritizirani ljudje slavni).