Avtor: Tibor Rutar

​​Marsikdo povzema debato med Žižkom in Petersonom tako, da omeni, da je bil Peterson končno poražen, njegovo nepoznavanje filozofije izpostavljeno in plitvi intelektualizem razkrinkan. Ali pa, da je Peterson namesto poglobljene kritike marksizma predstavil vsem poznano in nezanimivo (čeprav pravilno) kritiko Komunističnega manifesta. Tudi: da ga je Žižek ujel, ko ga je prosil, naj imenuje kakšnega predstavnika »postmodernističnega neomarksizma«, ki naj bi ugrabil zahodne univerze in jim zavladal. Vse to drži. Toda nemara bolj zanimivo je, kako neuspešno sta oba superzvezdniška intelektualca dosegala pričakovani cilj debate, tj. predstaviti in razložiti globoke družboslovne in filozofske uvide glede kapitalizma, marksizma in sreče. 

Avtor: Tibor Rutar

​Včeraj je po skoraj enoletnem boju z rakom umrl slavni ameriški marksistični sociolog Erik Olin Wright. Njegovi dobri kolegi so že spisali več tragičnih in ganljivih, a obenem nenavadno navdihujočih osmrtnic, ki jih je preprosto treba prebrati. Na Twitterju njegovi nekdanji študenti s hashtagom #EOWtaughtMe prisrčno popisujejo, kaj so se naučili od tega imenitnega profesorja in kako človeško, naravnost prijateljsko se je obnašal do vseh. Še pomembneje in bolj zanimivo: Wright je cel čas, ko je bil v bolnišnici, pisal poglobljen blog, prek katerega smo lahko spremljali njegovo zdravstveno stanje, njegov način ukvarjanja s smrtnostjo in njegove razmisleke o politiki, sociologiji in življenju nasploh. Samo decembra je zapisal več deset tisoč besed.

Avtor: Tibor Rutar

​V prejšnjem zapisu sem trdil, da so nekateri deli marksizma preprosto napačni, drugi pa so bili popravljeni na »ne posebej marksistične« načine, zato ne štejejo; marksizem je v precejšnjih težavah. Toda kaj natanko šteje kot marksizem in kaj ne?

Avtor: Tibor Rutar

​​Skoraj 7 let je že minilo, odkar sem se začel bolj poglobljeno ukvarjati z Marxovimi deli in, širše, marksistično teorijo. Oboje sem raziskoval, zagovarjal, konstruktivno kritiziral in poskušal nadgrajevati v magisteriju, večjem delu doktorata, mnogo člankih in predavanjih ter prvih dveh knjigah. Kljub vsemu temu – deloma pa ravno zato – danes mislim, da je marksizem veliko manj primerna teorija, kot sem mislil nekoč, in da – v najboljšem primeru – še zdaleč ne more biti tako močna in vseobsegajoča, kot sem mislil na začetku. Še več, mislim, da napredek v sociologiji, politologiji in ekonomiji v prihodnjih desetletjih precej verjetno ne bo izviral iz marksističnega raziskovalnega programa, niti ne bo z njim pomembno vsebinsko povezan.