Avtorica: Minea Rutar

Razlage v sociologiji in družboslovju na splošno so nemalokrat neustrezne, šibke, ker ne vključujejo mikrotemeljev oz. predlaganih mehanizmov, prek katerih dogodek A vodi k dogodku B. Slavni primer takšnega neuspešnega razlaganja so funkcionalistične sociološke teorije, ki predpostavljajo, da družbeni pojavi izpolnjujejo »potrebe« družbe kot kolektivne entitete, lebdeče nad glavami posameznikov. Nekoliko drugačen, a podobno razlagalno siromašen poskus razlaganja se, mogoče presenetljivo, velikokrat pokaže v psihologiji.

Avtorica: Minea Rutar

V družboslovnih vedah, sploh tistih, ki se prvenstveno zanašajo na formalne modele, kot sta ekonomija in politična znanost, nemalokrat slišimo očitek, da teorije niso uporabne za razumevanje dejanskih družbenih pojavov, saj kompleksno resničnost poenostavljajo do neprepoznavnosti. Ta kritika odpira dolgo razpravo o pomenu ravnovesja med realizmom in abstraktnostjo znanstvenih teorij, ki smo jo začeli naslavljati v enem od prejšnjih zapisov. Kot smo že nakazali, je ravnovesje težje najti, kot se morda zdi na prvi pogled.

Avtor: Tibor Rutar

​​Sociologija je bila nekoč praktično sinonimna s funkcionalizmom. Poleg mnogih drugih sta bila za to prvenstveno odgovorna Émile Durkheim in Talcott Parsons, sploh slednji. Danes ni več tako; čeprav je osnovna poteza funkcionalističnega načina razmišljanja, ki jo opisujem spodaj, žal še vedno močno usidrana v sociološki zdravi razum. Sociologi ne ponujajo več veliko samooklicanih funkcionalističnih razlag. Še manj oglašujejo vélike, vseobsegajoče funkcionalistične teoretske sisteme, kakršen je bil Parsonsov. Zakaj? Vsaj deloma zato, ker danes precej trdno vemo, da v sociologiji ta tip razlag običajno preprosto ne deluje, čeprav je na prvi pogled zelo privlačen in intuitiven.

​Avtor: ​Tibor Rutar

​Daron Acemoglu in James Robinson sta trenutno verjetno najbolj znana kot avtorja svetovne uspešnice Why Nations Fail (2012), ki jo poleg mnogih drugih hvali kar pet Nobelovih nagrajencev za ekonomijo in v kateri izrecno izpodbijata teorije ekonomskega razvoja, ki poudarjajo geografijo, kulturo in nevednost. Vidna sta tudi kot predstavnika t. i. nove institucionalne ekonomije, področja ki v mainstream neoklasično ekonomijo vnaša nekoč izključene, bolj družbene vidike in dejavnike, denimo formalne in neformalne institucije oziroma strukture/odnose. Manj poznano, a enako pomembno, je njuno delo Economic Origins of Dictatorship and Democracy (2006). 

​V razmeroma kratki zgodovini sociologije kot znanosti lahko zasledimo pester nabor raziskovalnih vprašanj in različne metode iskanja odgovorov ter, posledično, različne odgovore. V svoji novi knjigi Theory for the Working Sociologist Fabio Rojas elegantno predstavi štiri splošne sociološke metapristope, ki prevladujejo in do katerih smo lahko bolj ali manj kritični. 

Pisali smo že, da v zadnjih dvajsetih letih sociologi vse bolj izrecno poudarjajo (in prakticirajo) razlaganje z mehanizmi namesto bodisi pozitivističnega razlaganja z zakonitostmi tipa »kjer A, tam (skoraj gotovo) B« bodisi golega idiografskega popisovanja pojavov. Močne statistične korelacije med dvema družbenima pojavoma, denimo demokratičnostjo države in njeno stopnjo vojskovanja z drugimi (demokratičnimi) državami, ne zadoščajo. Zanima nas, kaj so mikrotemelji ali mehanizmi te povezave. Kaj konkretno je odgovorno zanjo? Kaj natanko je vzročni proces, ki vodi od visoke stopnje demokratičnosti k nizki stopnji meddržavnega vojskovanja? Kako, prek česa en pojav proizvede drugega?