Avtor: Tibor Rutar

​​Sociologija je bila nekoč praktično sinonimna s funkcionalizmom. Poleg mnogih drugih sta bila za to prvenstveno odgovorna Émile Durkheim in Talcott Parsons, sploh slednji. Danes ni več tako; čeprav je osnovna poteza funkcionalističnega načina razmišljanja, ki jo opisujem spodaj, žal še vedno močno usidrana v sociološki zdravi razum. Sociologi ne ponujajo več veliko samooklicanih funkcionalističnih razlag. Še manj oglašujejo vélike, vseobsegajoče funkcionalistične teoretske sisteme, kakršen je bil Parsonsov. Zakaj? Vsaj deloma zato, ker danes precej trdno vemo, da v sociologiji ta tip razlag običajno preprosto ne deluje, čeprav je na prvi pogled zelo privlačen in intuitiven.

Zadnje dni veliko premišljujem o vlogi jasnosti v sociologiji. Ta je vse pogosteje degradirana na raven psovke, namesto da bi veljala za eno temeljnih odlik vsake (sociološke) teorije. Prav tako vlada velika zmeda glede vprašanja, kako naj bo teorija hkrati dovolj abstraktna in še vedno realistična. Menim, da so pojmi realizma, abstrakcije in jasnosti nepogrešljivi za dobro sociologijo, a se jim kljub temu ne posveča dovolj pozornosti.

Jasnost izražanja je iz razlogov, ki bi morali biti očitni večini, temeljna vrlina v katerikoli znanstveni disciplini. Še posebej pa je pomembna v sociologiji in podobnih družbenih vedah, ki so trenutno (in bodo še kar nekaj časa) neformalizirane in zato sploh v točki razlaganja skoraj povsem odvisne od verbalnega teoretiziranja, ki je bolj dvoumno in težje prenosljivo iz konteksta v kontekst. Ker teoretiziramo z besedami, ne enoznačno matematiko, je strmenje k analitičnosti (»skoraj obsedeno ubadanje z jasnostjo in izrecnostjo«, kot poudarja Elster) edino sredstvo, ki omogoča medosebno strokovno razumevanje, komunikacijo in preverjanje.

Pisali smo že, da v zadnjih dvajsetih letih sociologi vse bolj izrecno poudarjajo (in prakticirajo) razlaganje z mehanizmi namesto bodisi pozitivističnega razlaganja z zakonitostmi tipa »kjer A, tam (skoraj gotovo) B« bodisi golega idiografskega popisovanja pojavov. Močne statistične korelacije med dvema družbenima pojavoma, denimo demokratičnostjo države in njeno stopnjo vojskovanja z drugimi (demokratičnimi) državami, ne zadoščajo. Zanima nas, kaj so mikrotemelji ali mehanizmi te povezave. Kaj konkretno je odgovorno zanjo? Kaj natanko je vzročni proces, ki vodi od visoke stopnje demokratičnosti k nizki stopnji meddržavnega vojskovanja? Kako, prek česa en pojav proizvede drugega?

Vplivni britanski sociolog ​John Goldthorpe žal ne zveni tuje, ko trdi, da je bila na koncu 20. stoletja »sociologija v stanju temeljne intelektualne raztresenosti«, ki bi lahko spodjedla njen sicer nezanemarljiv institucionalni napredek. Tako kot mnogi drugi izpostavlja par glavnih virov te nevarne raztresenosti: