Avtor: Tibor Rutar

​Zakaj se velika večina ljudi obnaša tako, da (vzeto kolektivno) izrazito prispevajo k onesnaževanju in podnebnim spremembam, ko pa je danes že tako jasno, da so podnebne spremembe največja moderna katastrofa, ki nas čaka v naslednjih 50 letih ali še prej? Nemudoma se ponudita vsaj dva odgovora. Prvič, nevednost: če bi ljudje vedeli, kako resen problem je onesnaževanje, bi nehali. Morali bi vedeti. Lahko bi vedeli – ne samo znanstvena literatura, tudi mediji in ulice stalno poročajo o stanju. Pa ne vedo. Drugič, brezbrižnost: ljudje morda vedo, kako resen problem je onesnaževanje, a ker je problematičnost relativno dolgoročna, ne kratkoročna, ne naredijo ničesar. Rešitve? Izobraževanje in moralno prigovarjanje.

Avtorica: Jerneja Potočnik

​Že Beckova Družba tveganja iz konca prejšnjega stoletja je nakazala na pomembno področje, ki se ga vse bolj dotika tudi sociologija: področje okoljskih sprememb. Mnogokrat v raznih debatah omenjamo tempirano bombo onesnaževanja, ki našemu planetu šteje zadnje minute (morda sekunde) do opustošenja. Ko pa je govor o možnih rešitvah in alternativah, včasih tudi sociologi ne znamo predlagati ničesar drugega kot prepovedi plastičnih vrečk in nekaj splošnih floskul o regulaciji ter negativnih eksternalijah. V ta namen se dotikam teme z močno negativnim prizvokom, ki ga lahko pripišemo strahotam druge svetovne vojne ter nesrečam v Černobilu, na Three Mile Islandu in v Fukušimi – jedrski energiji.