Avtorica: Marike Grubar
​
Zakaj in na kakšne načine ljudje sodelujemo v dobrodelnih projektih? Počnemo to na tih in kar se da velikodušen način ali raje darujemo takrat, ko vemo, da bodo naš akt darovanja opazili tudi drugi? Zakaj povprečen človek poje preveč prehranskih dopolnil in nekaterih nepotrebnih zdravil, ki naj bi mu podaljšala življenje, čeprav mu ga ne? Zakaj se trudimo zdravstveno prekomerno oskrbeti starostnika, ki mu naša pomoč ne bo koristila in podaljšala njegovega bivanja na Zemlji? Na kašen način sodelujemo v pogovorih – smo res dobri poslušalci ali se veliko raje potegujemo za priložnosti, kjer lahko govorimo? Kakšni smo kot volivci – se informiramo in odločimo za koga bomo volili na brezstrasten način ali raje obkrožimo kandidata na volilnem lističu, ker ga bo tako storila naša celotna družina ali pa skupina prijateljev, ki se je o volitvah burno pogovarjala na petkovem Zoom druženju ob pivu? Kevin Simler in Robin Hanson si v delu The Elephant in the Brain: Hidden Motives in Everday Life zastavljata takšna in podobna vprašanja ter nam, človeškim bitjem, nastavljata ogledalo in nas pozivata, da premislimo o motivih za našimi družbenimi aktivnostmi oziroma dejanji. 

Avtor: Tibor Rutar

​Praznjenje polic z različnimi dobrinami v času pandemije običajno razlagamo zgolj s sklicevanjem na neumnost ali neutemeljeno paniko ljudi. In čeprav je to vsekakor vsaj delni odgovor, ni popolni. Da razumemo, zakaj so v preteklih dneh povsod (v ZDA, Sloveniji, na Japonskem in v Hong Kongu) s trgovinskih polic izginili toaletni papir, čistila za roke idr., se je smiselno obrniti k teoriji iger.

Avtor: Tibor Rutar

​Konec januarja letos je izšla knjiga Not Born Yesterday, v kateri se je kognitivni znanstvenik Hugo Mercier namenil storiti dvoje. Prvič, teoretsko razmišlja, ali je evolucija z naravnim odbiranjem favorizirala ljudi, ki so popolnoma (ali precej) naivni in konformistični, ko so v stiku z drugimi ljudmi, ali ljudi, ki so previdnejši in bolj selektivni pri zaupanju drugim v komunikaciji. Drugič, empirično povzema veliko politološke, antropološke, psihološke in druge literature z namenom razbiti trdovratne mite o slavnih (in domnevnih) primerih množične preslepljenosti, na videz blaznega konformizma in nerazumne poslušnosti. Mercierjev sklep je, da ljudje uporabljamo – včasih neuspešno, a pogosto presenetljivo uspešno – celo vrsto evolucijskih kognitivnih mehanizmov in miselnih bližnjic, prek katerih v pogojih negotovosti pripisujemo večjo ali manjšo mero verjetnosti različnim izjavam in akterjem glede na subtilne in štrleče znake iz okolja, v katerem komunikacija poteka.

Avtor: Tibor Rutar

​Nadaljujem z objavljanjem odlomkov iz svoje nove knjige. Tokratni je iz sredine 2. poglavja (​Bogastvo – pot k svobodi?), kjer po dolgi predhodni razpravi o teoriji modernizacije in ljudskih prehodih iz diktatur v demokracije "od spodaj" predstavim še standardni model za razumevanje elitnih prehodov iz diktature v demokracijo "od zgoraj".

Avtor: Tibor Rutar

​Po jedrnati napovedi knjige na začetku septembra, bom zdaj in (v prihodnjih mesecih) objavil par kratkih odlomkov iz različnih poglavij Demokracije brez romantiziranja. Začenjam s stranmi iz sredine 3. poglavja (Volivci nismo neumni, a ne vemo veliko), kjer s povzemanjem študij in metaštudij s področja politične psihologije razpravljam o morebitnih vzrokih za trdovratno in sistematično razširjenost dogmatizma, tribalizma, demoniziranja in zmotnega obdelovanja informacij v politiki in političnih pogovorih.

Avtor: Tibor Rutar

​Pravkar sem zaključil s pisanjem svoje nove knjige Demokracija brez romantiziranja, ki so jo, kot je verjetno očitno, navdihnili nedavni in vsem poznani politični dogodki: izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA, odločitev Združenega kraljestva za izstop iz EU, pojav demokratične recesije in demokratičnega zdrsa v zadnjem desetletju ter drugi podobni in ne najbolj rožnati dogodki. Knjiga bo najverjetneje izšla šele čez 6 ali 12 mesecev, a spodaj za zainteresirane že zdaj ponujam kratek predogled vsebine in kazala.

Avtor: Tibor Rutar

​​Čeprav se tezo o lažni zavesti običajno povezuje predvsem z marksizmom in marksisti, jo vsaj v splošni obliki sprejema marsikateri družboslovec. Ideja je, da lahko veliko družbenih pojavov razložimo tako, da se sklicujemo na domnevni obstoj zmanipulirane, zmotne zavesti, ki so jo ponotranjili navadni ljudje in zaradi katere zdaj ne delujejo na način, kot družboslovec sicer misli, da bi morali. Na primer: zakaj se delavci v sodobnih kapitalističnih družbah ne upirajo revolucionarno, čeprav so izkoriščani? Ker so zaslepljeni z vladajočo ideologijo, ki kapitalizem predstavlja kot povsem pravičen sistem, in zato sploh ne vedo, da so izkoriščani. Teza je teoretsko privlačna zaradi svoje enostavnosti in široke aplikativnosti, obenem pa je za družboslovca osebno ugodna, ker mu daje superiorni občutek, da vidi veliko dlje kot »navadni človek s ceste«. Kljub temu je vsaj v svoji tipični, klasični obliki, ki jo povzemam spodaj, skoraj gotovo napačna.

Avtor: Tibor Rutar

​Zakaj se velika večina ljudi obnaša tako, da (vzeto kolektivno) izrazito prispevajo k onesnaževanju in podnebnim spremembam, ko pa je danes že tako jasno, da so podnebne spremembe največja moderna katastrofa, ki nas čaka v naslednjih 50 letih ali še prej? Nemudoma se ponudita vsaj dva odgovora. Prvič, nevednost: če bi ljudje vedeli, kako resen problem je onesnaževanje, bi nehali. Morali bi vedeti. Lahko bi vedeli – ne samo znanstvena literatura, tudi mediji in ulice stalno poročajo o stanju. Pa ne vedo. Drugič, brezbrižnost: ljudje morda vedo, kako resen problem je onesnaževanje, a ker je problematičnost relativno dolgoročna, ne kratkoročna, ne naredijo ničesar. Rešitve? Izobraževanje in moralno prigovarjanje.

Avtor: Tibor Rutar

​Včasih rečemo, da je vedenje ali prepričanje človeka »racionalno« (ali pa neracionalno). Toda to je presplošno, da bi bilo v pomoč. Pomembna razlika obstaja med instrumentalno in epistemično racionalnostjo. Enostavno rečeno, prva zadeva obnašanje ali prepričanje, ki je v skladu s cilji akterja (ti cilj so lahko kakršnikoli, toda običajno vključujejo vsaj lastno materialno in psihološko dobrobit). Druga pa zadeva obnašanje oziroma prepričanje, ki je v skladu z dokazi/resnico glede nečesa. Razlika je pomembna, ker razkriva, da je lahko obnašanje (ali prepričanje) instrumentalno racionalno, a epistemično neracionalno. Instrumentalno racionalno je, da verjameš, v kar hočeš verjeti – ali, širše, da verjameš v to, kar ti pomaga pri zasledovanju ciljev, ki jih imaš. Epistemično racionalno pa je, da verjameš v to, za kar imamo najboljše dokaze, tj. kar se logično in empirično najbolj verjetno zdi res.

Avtor: ​Tibor Rutar

​Daljši, bolj natančen, a manj privlačen naslov: Homo economicus ni slab približek delovanja večine ljudi v marsikateri  situaciji, čeprav obstajajo pomembne izjeme, ki jih ne more pokriti in zaradi katerih mora biti nadgrajen ali čez čas celo nadomeščen. Sociologi ga v svojih analizah velikokrat uporabljamo, čeprav bi to zanikali.