Avtorica: Minea Rutar

Razlage v sociologiji in družboslovju na splošno so nemalokrat neustrezne, šibke, ker ne vključujejo mikrotemeljev oz. predlaganih mehanizmov, prek katerih dogodek A vodi k dogodku B. Slavni primer takšnega neuspešnega razlaganja so funkcionalistične sociološke teorije, ki predpostavljajo, da družbeni pojavi izpolnjujejo »potrebe« družbe kot kolektivne entitete, lebdeče nad glavami posameznikov. Nekoliko drugačen, a podobno razlagalno siromašen poskus razlaganja se, mogoče presenetljivo, velikokrat pokaže v psihologiji.

Avtorica: Marike Grubar

​​V zadnjem desetletju nastajajo mnogi publicistični, strokovni in znanstveni zapisi o obstoju avtoritarizmov. Ob prebiranju laičnih in strokovnih zapisov lahko ugotovimo dvoje, prvič, da se pojem uporablja za opisovanje različnih pojavov, in drugič, da je s teoretskega vidika bolj smiselno, da skušamo definicijo pojma avtoritarno oblikovati tako, da ne bo preveč široka in ne preveč ozka. 

Avtor: Tibor Rutar

​Praznjenje polic z različnimi dobrinami v času pandemije običajno razlagamo zgolj s sklicevanjem na neumnost ali neutemeljeno paniko ljudi. In čeprav je to vsekakor vsaj delni odgovor, ni popolni. Da razumemo, zakaj so v preteklih dneh povsod (v ZDA, Sloveniji, na Japonskem in v Hong Kongu) s trgovinskih polic izginili toaletni papir, čistila za roke idr., se je smiselno obrniti k teoriji iger.

Avtor: Tibor Rutar

​Nadaljujem z objavljanjem odlomkov iz svoje nove knjige. Tokratni je iz sredine 2. poglavja (​Bogastvo – pot k svobodi?), kjer po dolgi predhodni razpravi o teoriji modernizacije in ljudskih prehodih iz diktatur v demokracije "od spodaj" predstavim še standardni model za razumevanje elitnih prehodov iz diktature v demokracijo "od zgoraj".

Avtor: Tibor Rutar

​​Sociologija je bila nekoč praktično sinonimna s funkcionalizmom. Poleg mnogih drugih sta bila za to prvenstveno odgovorna Émile Durkheim in Talcott Parsons, sploh slednji. Danes ni več tako; čeprav je osnovna poteza funkcionalističnega načina razmišljanja, ki jo opisujem spodaj, žal še vedno močno usidrana v sociološki zdravi razum. Sociologi ne ponujajo več veliko samooklicanih funkcionalističnih razlag. Še manj oglašujejo vélike, vseobsegajoče funkcionalistične teoretske sisteme, kakršen je bil Parsonsov. Zakaj? Vsaj deloma zato, ker danes precej trdno vemo, da v sociologiji ta tip razlag običajno preprosto ne deluje, čeprav je na prvi pogled zelo privlačen in intuitiven.

Avtor: Tibor Rutar

​Včeraj je po skoraj enoletnem boju z rakom umrl slavni ameriški marksistični sociolog Erik Olin Wright. Njegovi dobri kolegi so že spisali več tragičnih in ganljivih, a obenem nenavadno navdihujočih osmrtnic, ki jih je preprosto treba prebrati. Na Twitterju njegovi nekdanji študenti s hashtagom #EOWtaughtMe prisrčno popisujejo, kaj so se naučili od tega imenitnega profesorja in kako človeško, naravnost prijateljsko se je obnašal do vseh. Še pomembneje in bolj zanimivo: Wright je cel čas, ko je bil v bolnišnici, pisal poglobljen blog, prek katerega smo lahko spremljali njegovo zdravstveno stanje, njegov način ukvarjanja s smrtnostjo in njegove razmisleke o politiki, sociologiji in življenju nasploh. Samo decembra je zapisal več deset tisoč besed.

Avtor: Tibor Rutar

​V prejšnjem zapisu sem trdil, da so nekateri deli marksizma preprosto napačni, drugi pa so bili popravljeni na »ne posebej marksistične« načine, zato ne štejejo; marksizem je v precejšnjih težavah. Toda kaj natanko šteje kot marksizem in kaj ne?

Avtor: Tibor Rutar

​​Skoraj 7 let je že minilo, odkar sem se začel bolj poglobljeno ukvarjati z Marxovimi deli in, širše, marksistično teorijo. Oboje sem raziskoval, zagovarjal, konstruktivno kritiziral in poskušal nadgrajevati v magisteriju, večjem delu doktorata, mnogo člankih in predavanjih ter prvih dveh knjigah. Kljub vsemu temu – deloma pa ravno zato – danes mislim, da je marksizem veliko manj primerna teorija, kot sem mislil nekoč, in da – v najboljšem primeru – še zdaleč ne more biti tako močna in vseobsegajoča, kot sem mislil na začetku. Še več, mislim, da napredek v sociologiji, politologiji in ekonomiji v prihodnjih desetletjih precej verjetno ne bo izviral iz marksističnega raziskovalnega programa, niti ne bo z njim pomembno vsebinsko povezan.

Zadnje dni veliko premišljujem o vlogi jasnosti v sociologiji. Ta je vse pogosteje degradirana na raven psovke, namesto da bi veljala za eno temeljnih odlik vsake (sociološke) teorije. Prav tako vlada velika zmeda glede vprašanja, kako naj bo teorija hkrati dovolj abstraktna in še vedno realistična. Menim, da so pojmi realizma, abstrakcije in jasnosti nepogrešljivi za dobro sociologijo, a se jim kljub temu ne posveča dovolj pozornosti.

​Avtor: ​Tibor Rutar

​Daron Acemoglu in James Robinson sta trenutno verjetno najbolj znana kot avtorja svetovne uspešnice Why Nations Fail (2012), ki jo poleg mnogih drugih hvali kar pet Nobelovih nagrajencev za ekonomijo in v kateri izrecno izpodbijata teorije ekonomskega razvoja, ki poudarjajo geografijo, kulturo in nevednost. Vidna sta tudi kot predstavnika t. i. nove institucionalne ekonomije, področja ki v mainstream neoklasično ekonomijo vnaša nekoč izključene, bolj družbene vidike in dejavnike, denimo formalne in neformalne institucije oziroma strukture/odnose. Manj poznano, a enako pomembno, je njuno delo Economic Origins of Dictatorship and Democracy (2006).