Debata stoletja je razočarala

Avtor: Tibor Rutar

​​Marsikdo povzema debato med Žižkom in Petersonom tako, da omeni, da je bil Peterson končno poražen, njegovo nepoznavanje filozofije izpostavljeno in plitvi intelektualizem razkrinkan. Ali pa, da je Peterson namesto poglobljene kritike marksizma predstavil vsem poznano in nezanimivo (čeprav pravilno) kritiko Komunističnega manifesta. Tudi: da ga je Žižek ujel, ko ga je prosil, naj imenuje kakšnega predstavnika »postmodernističnega neomarksizma«, ki naj bi ugrabil zahodne univerze in jim zavladal. Vse to drži. Toda nemara bolj zanimivo je, kako neuspešno sta oba superzvezdniška intelektualca dosegala pričakovani cilj debate, tj. predstaviti in razložiti globoke družboslovne in filozofske uvide glede kapitalizma, marksizma in sreče. 

»Debata stoletja« je bila precej površinsko in nerazsvetljujoče galopiranje po jedrnatih, impresionističnih in skoraj nikoli zares utemeljenih ali podrobno razpakiranih uvidih obeh intelektualcev glede tem, ki so sicer v osrčju družboslovja in o katerih bi lahko v skoraj 3 urah razpravljanja – sploh laiki – izvedeli in na novo razumeli ogromno. Očitno je tudi, da je ob poslušanju debate marsikdo dobil občutek globoke vednosti in modrosti (navsezadnje se je omenjalo Hegla, Kierkegaarda, Junga, »materialistične obrate«, arhetipe, ideologijo!), a mislim, da je bila dejanska količina obojega majhna.

Gerald Cohen v uvodu v zadnjo različico svojega slavnega in slavno poglobljenega logičnega zagovora marksizma Karl Marx's Theory of History: A Defence (iz katere v debati presenetljivo ni črpal niti Žižek niti Peterson, čeprav gre za eno največjih marksističnih del v 20. stoletju) omeni in komentira definicijo »dialektične metode«, ki jo predlaga Etienne Balibar (prav tako v svoji knjigi o Marxu). Definicija gre takole: »Takšen je natanko prvi smisel, ki bi ga lahko dali ideji dialektike: je logika ali oblika razlage, ki je specifično prilagojena določujočemu posegu razrednega boja v samo tkivo zgodovine.« Cohen komentira, da se lahko takšna poved, če jo prebereš hitro, sliši precej dobro. Smiselno pa dodaja, da ta občutek izgine takoj, ko jo prebereš počasneje. Kaj pomeni, da gre za logiko razlage, ki je »specifično prilagojena določujočemu posegu razrednega boja«? Kaj je »tkivo zgodovine« – za razliko od navadne »zgodovine«? Kako bi takšno logiko ali metodo uporabili za raziskovanje družbenega sveta?

Obstaja način prakticiranja družboslovja, ki se občinstvu sliši (ali bere) dobro, če ne posluša preveč pozorno oziroma če občinstvo posluša ne toliko z namenom previdnega ugotavljanja, kako najverjetneje – sodeč po podrobni in prosojni argumentaciji, sodobnih znanstvenih teorijah in kvalitativno-kvantitativni empiriji – res deluje kapitalizem ali ideologija, kaj natanko je marksizem, zakaj se je zgodil »kitajski ekonomski čudež« in ali se bo nadaljeval, s čim je povezana sreča itd., marveč če se ga udeležuje bolj z namenom zabavnega poslušanja kratkih, dobro zvenečih vinjet, ki dajejo površinski občutek globokoumnosti.

Max Steuer popisuje to vrsto »družbenih analiz«, ko govori o dvojem: družboslovnem pesništvu in družboslovnem razodevanju. Cilj družboslovnega pesništva »ni toliko razumljiva misel, kot je vpadljiva podoba. Določene besede in fraze pretresejo um in ustvarijo občutek globokega spoznanja. Uvid lahko meji na transcendentno.« Pri družboslovnem razodevanju pa se »avtorji obnašajo, kot da imajo dar ogromnega uvida in izvirnosti. Gre za razumevanje prek razodetja. Ti avtorji ne potrebujejo vednosti, ki se ji reče znanost. Resnica jim je bila preprosto razodeta«. Prav tako Erik Olin Wright opozarja, da je za družboslovje in filozofijo mnogokrat »značilna razrahljana argumentacija: pojmi so velikokrat definirani medlo, avtorji se ne potrudijo prikazati vsakega koraka v argumentu, predpostavke so zakrite in logika razmišljanja ni jasna.«

Sta takšno družboslovje prakticirala Žižek in Peterson v svoji »debati stoletja«? Ne v celoti oziroma ne na vsakem koraku. Toda prevečkrat se mu nista uspela upreti. Tu navajam samo par primerov, ki so med očitnejšimi.

1. Primer: Žižek o Kitajski (1:29:53–1:31:29)

Žižek začne s trditvijo, da je Kitajska ekonomski čudež zaradi tržnih reform. Pri tem dodaja, da ga nekateri liberalni prijatelji pozivajo, naj pomisli, kakšna bi šele bila Kitajska, če bi tržne reforme pospremila s političnimi in bi torej združevala kapitalizem z demokracijo. Komentira, da je glede tega pesimističen. Misli, da je kombinacija ekonomske svobode (kapitalizma) s politično nesvobodo (avtoritarnostjo) nemara popolna kombinacija za gospodarsko rast. Dodaja, da danes mogoče celo nekoč močna povezava med kapitalizmom in demokracijo, ki je veljala za svet nasploh, neodvisno od Kitajske, razpada.

Zakaj Žižek misli, kar misli? Kaj so trije razlogi, zaradi katerih je bolj pesimističen kot njegovi liberalni prijatelji? Kaj sta dva empirična podatka ali en teoretski mehanizem, zaradi katerih se boji, da razpada nekoč močna povezava med demokracijo in kapitalizmom? V institucionalni ekonomiji, politični znanosti in sociologiji mrgoli teoretsko poglobljenih in empirično sofisticiranih analiz, ki bi jih Žižek lahko vsaj jedrnato povzel v petih minutah.

Lahko bi nam povedal, s kakšnimi posebnimi incentivi se soočajo ekonomski akterji v družbi, ki ima mešanico kapitalističnih in avtoritarnih institucij. Zakaj ta mešanica bolj kot pa skupek kapitalističnih in demokratičnih institucij spodbuja gospodarsko rast? Zato, ker so v avtoritarnih družbah davki nižji in je negativni vpliv redistribucije na rast manjši? Zato, ker državne intervencije v ekonomijo, ki so na Kitajskem pogoste, bolj kot prosta roka trga prispevajo k ekonomski učinkovitosti – in če to drži, zakaj drži? Je sploh empirično res, tudi če ne poznamo mehanizma, da avtoritarni kapitalistični režimi rastejo bolje? Verjetno ne. Ali pa: ali zgodovinska povezava med demokracijo in kapitalizmom razpada zato, ker institucionalna logika enega in drugega deluje v medsebojnem nasprotju? Kaj je institucionalna logika enega in drugega? Zakaj delujeta v nasprotujoči smeri? Kako sploh vemo, da ta povezava res razpada? Kaj je nekaj empiričnih kazalcev razveze?

Zakaj je začel govoriti o Kitajski, če je vedel, da se bo pri tej sicer pomembni in za razpravo o kapitalizmu ključni temi zadržal nič več kot 65 sekund, v katerih ne bo mogel povedati ničesar drugega, kot dve jedrnati mnenji brez kakršnegakoli epistemičnega upravičila zanju?

2. Primer: Žižek o tem, zakaj je marksist (1:43:15–1:45:00)

Peterson vpraša Žižka, zakaj se ima za marksista oziroma v kakšnem smislu je marksist, ko pa zavrača poenostavljene marksistične trditve iz Komunističnega manifesta. Žižek odvrne, da je njegov namen vrniti se od Marxa nazaj k Heglu. Dodaja, da se ima zato bolj za heglovca. Še enkrat pove, da je njegova formula »materialistični obrat od Marxa nazaj k Heglu«. Pojasni, da se ima za heglovca zato, ker se strinja s heglovskim uvidom, da filozofija ne more napovedovati prihodnosti.

Vprašanje je bilo, kaj je marksistično v Žižkovih delih, ne kaj je heglovsko. Se ima Žižek za marksista, ker misli, da je Marxova teorija zgodovine (historični materializem) sprejemljiva v svojih štirih temeljnih tezah ali vsaj sprejemljiva v kakšni sodobnejši, spremenjeni obliki (mogoče Cohenovi ali kakšni drugi)? Kaj, na hitro, sploh je Marxova teorija zgodovine; kaj so njene glavne vzročne trditve, ki se morebiti zdijo tako primerne Žižku? Če ne historični materializem, je Žižek morebiti marksist zato, ker se strinja s posameznimi Marxovimi analizami kapitalističnega produkcijskega procesa ali pa političnih bojev (iz denimo Osemnajstega brumaira Ludvika Bonaparta, ki ga omeni)? Če da, kaj so trije glavni uvidi iz teh analiz, ki manjkajo ostalim sodobnim, nemarksističnim družboslovcem ali filozofom?

Žižek pravi, da je marksist (ali heglovec?), ker odobrava »materialistični obrat od Marxa nazaj k Heglu«. Kaj to pomeni, natančneje? Kako je lahko vrnitev k Heglu materialistična, ko pa je Hegel eden najslavnejših idealistov? Kaj misli z »materialističnim obratom«? Žižek ima gotovo dobre odgovore na ta vprašanja – toda zakaj jih ne deli z občinstvom na »debati stoletja«, debati, ki teče natanko o marksizmu in na kateri bi se lahko eno ali dve uri pogovarjali samo o tej temi?

Dobro, ne vemo, zakaj se ima za marksista ali zakaj je znan kot marksist, a na koncu pravi, da je heglovec, ker se strinja s heglovskim uvidom, da filozofija ne more napovedovati prihodnosti. To je razumljivo. Toda ali res potrebuje za ta uvid Heglovo avtoriteto? Ali nemara Hegel tu služi predvsem retoričnemu izkazovanju intelektualne premoči in udrihanju po nasprotniku (in občinstvu)?

3. Primer: Žižek o ideologiji (2:18:40–2:21:40)

Žižek poudari, da ga vedno bolj fascinira ne velika, izrecna ideologija, ampak bolj implicitna ideološka prepričanja. Pove, da so ga pred časom zanimala nemška stranišča, ki so izgrajena tako, da je blato izpostavljeno in ne izgine takoj, domnevno zato, da ga lahko vohaš in nadzoruješ. Zatrdi, da je to takoj povezal z nemškim duhom poezije in refleksije. Dodaja, da gre za slabo šalo. Toda, pravi, govoril je s specialisti, ki so mu priznali, da ni nobenega utilitarnega razloga za takšen dizajn. Zato sklepa, da je celo v tako vulgarnem aktu, kot je uporaba stranišča, ideologija (»v tem globljem smislu«) z nami. Nemudoma doda še dva primera-šali.

Žižek sam pove, da gre za »slabo šalo«, ne resen primer. Zakaj jo je torej povedal? Prav tako sam prizna, da se samo zdi (»It is as if«), da je karkoli ideološkega na njegovih straniščih. Marsikaj se zdi marsikomu. Ampak ali ima kakšen dober teoretski ali empirični razlog, da misli, da nas ideologija dejansko (ne samo »as if«) spremlja celo na stranišča? Če ga ima, je nenavadno, da nam ga ni predstavil in da smo ostali pri zabavni površinski analogiji in nemudoma odbrzeli k dvema drugima zabavnima primeroma-šalama.

4. Primer: Peterson o sreči (1:57:50–2:02:13)

Peterson zatrdi, da je sreča stranski učinek, ne stvar na sebi. Dodaja, da je najučinkovitejši način iskanja dobrega življenja to, da privzamemo »držo maksimalne odgovornosti do trpljenja«. Pove, da »ljudje naredijo, kar lahko, da poskusijo pojmovati najvišje dobro, ki ga lahko pojmujejo«. To pomeni, pravi, da razvijejo vizijo tega, »kar bi lahko bilo«, tj. vizijo, ki je "osebna in univerzalizirana. Doda, da velik del tega izhaja iz judovsko-krščanske etike in da so zgodbe iz judovsko-krščanskega izročila »metafizično, filozofsko ali psihološko« temeljne za pravilno delovanje družbe. Sklepa, da torej ni sreča tisto, kar najdemo v jemanju odgovornosti, marveč smisel. Pove, da »odgovornost ni samo to, da delaš, kar misliš, da je prav, marveč natanko to in pa delovanje, ki hkrati razširi tvojo zmožnost, da deluješ tako«. Razloži, da »to pomeni, da ne moreš ostati v varnem objemu svojih etičnih prepričanj, ampak da stojiš na robu svoje vednosti in da se vedno znova soočaš s posledicami svoje nevednosti ter da razširjaš svoje področje vednosti in zmožnost, da ne deluješ samo na učinkovit način, marveč da deluješ na vedno bolj učinkovit način in vedno bolj produktivno in da povečuješ smiselnost svojega delovanja«.

Peterson začne s srečo in takoj skoči k dobremu življenju (omeni, da to ni enako kot sreča, a ne razloži, zakaj je naredil preskok). Pot do takšnega življenja brez utemeljitve definira kot »držo maksimalne odgovornosti do trpljenja« in ne pove, kaj to pomeni. Nadaljuje, čeprav ni jasno zakaj, da »ljudje naredijo, kar lahko, da poskusijo, pojmovati najvišje dobro, ki ga lahko pojmujejo«. Zakaj je ta truizem relevanten za našo razpravo? Razlaga, da to pomeni, da skušajo razviti vizijo tega, »kar bi lahko bilo«, čeprav ni jasno, kako je lahko »pojmovanje najvišjega dobrega« ekvivalentno »viziji tega, kar bi lahko bilo«. »Vizijo tega, kar bi lahko bilo« – etično, dejstveno, v prihodnosti, danes? Ne vemo. Potem zatrdi, ne da bi podal kakršenkoli razlog za ta svoj precej kontroverzni sklep, da to izhaja v veliki meri iz judovsko-krščanske etike. Dodaja, da so miti »metafizično« temeljni za pravilno delovanje družbe. Kaj to pomeni? Kaj je »pravilno« delovanje družbe po Petersonu? Kaj je razlika med metafizično in filozofsko temeljnostjo mitov? Nadaljuje z domnevnim učinkom jemanja odgovornosti, ki ni sreča, marveč smisel, ne da bi to utemeljil. Nazadnje zaključi s pozivom k delovanju »na vedno bolj učinkovit način«, »vedno bolj produktiven« in nasploh tak način, ki povečuje »smiselnost delovanja«. Kaj misli s produktivnostjo, ker verjetno ne govori o ekonomski produktivnosti? Kaj pomeni, da povečuješ smiselnost svojega delovanja? Smiselnost glede na kaj? Glede na svoj etični sistem, družbene norme, resnico, logično konsistentnost? In zakaj bi vse to »odgovorno delovanje« prinašalo prav srečo? Mogoče jo, ampak kaj so razlogi, s katerimi Peterson utemeljuje svoje teze? Ne sporoči nam jih.
​
Predlagam, da debato še enkrat poslušate s temle v mislih (iz stare recenzije Žižkovega zbornika Cogito and the Unconscious):

​V odsotnosti kakršnekoli prepoznavne metode avtorji uporabijo vrtoglavi nabor izjemno zabavnih in velikokrat precej frustrirajočih retoričnih strategij, s katerimi skušajo preslepiti, zastrašiti, osupniti, oslepiti, zmesti, zavesti, prevzeti in nasploh prisiliti bralca v strinjanje. Podan je primer za primerom, princip, zaradi katerega naj bi šlo za primere, pa ni predlagan. […] En pojem je definiran z drugim, ta spet s tretjim in tako v neskončnost. Eksplanans je pomešan z eksplanandumom na krožni način, ki ga lahko nemara štejemo za novost in tehnično inovacijo v interpretacijski praksi. Pojmi so »aplicirani«, ne da bi bili sami omejeni ali da bi bil omejen domet njihove aplikacije. Argumenti in interpretacije so jedrnato povzeti, namesto da bi bili potrpežljivo orisani. Navsezadnje vlogo argumenta privzame gola sila retorike.