Ekonomski imperializem ali sociološka odprtost?

Avtor: Tibor Rutar

​​Sociologi disciplino ekonomije nemalokrat komentirajo na tri načine. Ekonomija temelji na nerealističnih predpostavkah glede človeške kognicije in delovanja. Ekonomija ne upošteva vpliva družbenih struktur, predvsem neoprijemljivih, kot so norme in vrednote. Ekonomija nujno (ali vsaj običajno) ustvarja politično konservativne sklepe. Rečeno je, da je vse troje globoko problematično, zato ekonomija nima veliko prispevati k sociologiji; prej obratno. Moja teza je, da, čeprav prva dva komentarja včasih držita (in sta bila še bolj resnična v preteklosti), bi bilo smiselno, če bi bila sociologija bolj odprta za vsaj nekatere splošne uvide ali orodja iz ekonomije. Tu izpostavljam samo tri:

• Teorija racionalne izbire

Marsikaj bi bilo treba reči o teoriji racionalne izbire – med drugim to, da obstaja mnogo različic teorije; da jih v sociologiji vsaj par cveti že desetletja (in da so se že klasiki, kot sta Marx in Weber, včasih močno zanašali na zelo podobne razlage); da sociologi marsikdaj uporabljajo splošni okvir teorije, ne da bi se tega zavedali; in da zaradi poddiscipline vedenjske ekonomije marsikateri ekonomist danes ni tako zelo slep za pomanjkljivosti racionalne izbire, kot pravi sociološki stereotip. Toda za moj namen je najpomembnejše to, da racionalna izbira (sploh bolj dodelane različice) nudi zelo priročno analitično orodje, s katerim se da graditi konkretnejše teorije socioloških pojavov z zanimivimi in velikokrat kontraintuitivnimi sklepi, ki so empirično podkrepljeni. Dober primer sta teoriji racionalne nevednosti in racionalne pristranskosti, ki ponudita analitično elegantno in empirično utemeljeno razlago dobro popisanega pojava politične nevednosti večine volivcev v razvitih demokratičnih družbah. Ti dve razlagi sta veliko bolj prepričljivi kot kakršnokoli (sociološko) sklicevanje na ideološko zaslepljenost volivcev – med drugim zato, ker ideološka zaslepljenost sama ostaja nerazložena.

• ​Teorija iger

S tem ne mislim nujno zelo formalističnih modelov, katerih relevantnost za resnični svet je precej vprašljiva, marveč vsaj nekaj splošnih poant, ki sledijo iz teorije iger in lahko osmišljajo sicer nerazumljive sociološke in povezane pojave, kot so prelov rib, onesnaževanje, varnostno tekmovanje med državami, problem zastonjkarstva ipd. Tragedija skupnega je ena takšnih splošnih poant. Če gre za dobrino, ki je v neregulirani skupni rabi mnogo ljudi (denimo zrak), se vsak posameznik sooča z naslednjimi incentivi. Individualni pozitivni ali negativni prispevek obnašanja posameznika k skupni dobrini je zanemarljivo majhen. Zrak bo čist ali ne, ne glede na to, kaj stori en posameznik. Obenem individualno početje posameznika (vožnja z avtom namesto s kolesom) običajno ni povezano z ravnanjem drugih. Drugi se ravnajo, kot se, neodvisno od ravnanja enega posameznika. To pomeni, da je človek, ki se zaradi ekološke ozaveščenosti ne vozi z avtom ob koristi, ki jih ta metoda prevoza prinaša (hitrost in udobnost) – zrak pa je skoraj identično čist ali nečist, kot če bi se tudi ta človek vozil z avtom. Rezultat je, da se bo večina odločila za vožnjo z avti in da bo zrak močno onesnažen. Teorija iger velikokrat zelo nazorno prikaže, da (in predvsem kako, zakaj) je to, kar je dobro, koristno ali smiselno za posameznika, slabo, škodljivo ali nesmiselno za skupnost posameznikov – zato »tragedija«.

• Metoda »sproščanja abstraktnosti«

Namen družboslovnih teorij ali modelov je razlaganje družbenih pojavov. Ti pojavi so v resničnosti običajno izjemno zapleteni, iz česar med drugim tudi izvira šibka napovedovalna zmožnost družboslovja. Teorije ali modeli morajo poenostavljati resničnost, če hočemo, da so razumljivi in da imajo razlagalno moč. Ker teorije poenostavljajo, nujno izpuščajo dele resničnosti, kar pomeni, da ne morejo razložiti vsega in da se včasih motijo. Poenostavljanje je zato lahko slabo. Toda namesto, da se popolnoma odrečemo poenostavljanju – in s tem kakršnemukoli teoretiziranju –, kar je nemogoče in nesmiselno (za zabavno ponazoritev glej Krugmanov esej The Accidental Theorist), lahko upoštevamo metodo sproščanja abstraktnosti. Ta veleva, da začnemo z (izrazito) enostavnim modelom, ki pa ga po stiku z empirijo postopoma bogatimo, tako da ohranimo njegovo razumljivost in analitično obvladljivost, obenem pa ga naredimo bolj realističnega, tako da bolj ustrezno razlaga predmet preučevanja. Marsikdo v sociologiji to že upošteva, toda prevečkrat se (vsaj retorično) nasprotuje abstraktnosti in zanemarja dejstvo, da je izbira med popolno abstraktnostjo in popolno konkretnostjo lažna, kot kaže metoda sproščanja abstraktnosti.

Z razvojem nove ekonomske sociologije in nove institucionalne ekonomije je vrzel med ekonomijo in sociologijo danes ožja, kot je bila pred 50 leti. To je dobro, čeprav vsi – na obeh straneh – očitno še niso prejeli novice.