Ekonomski izvori diktature in demokracije

​Avtor: ​Tibor Rutar

​Daron Acemoglu in James Robinson sta trenutno verjetno najbolj znana kot avtorja svetovne uspešnice Why Nations Fail (2012), ki jo poleg mnogih drugih hvali kar pet Nobelovih nagrajencev za ekonomijo in v kateri izrecno izpodbijata teorije ekonomskega razvoja, ki poudarjajo geografijo, kulturo in nevednost. Vidna sta tudi kot predstavnika t. i. nove institucionalne ekonomije, področja ki v mainstream neoklasično ekonomijo vnaša nekoč izključene, bolj družbene vidike in dejavnike, denimo formalne in neformalne institucije oziroma strukture/odnose. Manj poznano, a enako pomembno, je njuno delo Economic Origins of Dictatorship and Democracy (2006). 

Ta knjiga ni le posebej politično relevantna natanko v današnjem času populističnega najedanja liberalnih demokracij, marveč je zaradi svojega očitnega navdiha – prelomnega Social Origins of Dictatorship and Democracy političnega sociologa Barringtona Moora iz leta 1966) zelo zanimiva za sociologe. Zgledno tudi ponazarja nekatere metodološke poudarke, o katerih smo že govorili.

Včasih sociologi kritizirajo ekonomijo tako, da ji stereotipizirano pripisujejo metodološki atomizem (zmotno idejo, da družbeni pojavi izvirajo iz dejanj povsem ločenih, izoliranih posameznikov, ki niso pogojeni z dejanji drugih posameznikov ali vplivi strukturnega okolja), abstrahiranje od družbenih konfliktov (tj. pretirano poudarjanje družbenega ravnotežja) in ideološko upravičevanje statusa quo. To včasih drži.

Toda ne v primeru Acemoglujevega in Robinsonovega dela. Dve njuni ključni predpostavki v knjigi sta: (1) brez analiziranja in razlaganja konfliktov ne moremo razložiti političnih izkupičkov; (2) temeljni enoti analize sta elitni razred in razred navadnih ljudi, ki imata glede narave političnega sistema nasprotujoče interese (elite demokraciji načeloma ostro nasprotujejo, navadni ljudje pa jo načeloma želijo). Res je, da poleg tega sprejemata ozko teorijo racionalne izbire, po kateri družbene akterje motivirajo predvsem ekonomski interesi, toda to storita v imenu začetnega poenostavljanja izrazito zapletenih procesov in na nedogmatičen način. Sociologi lahko njuno teorijo akterja obogatijo in razmislijo, kako zelo drugačni bi bili rezultati analize (oziroma ali bi bili drugačni) in ali s tem nemara preveč žrtvujejo analitično razumevanje.

Kakšna razlaga sledi iz njunega osnovnega okvira? Demokracija bo v dani družbi ustvarjana z večjo mero verjetnosti:

1. ko obstaja zadosten družbeni pritisk od spodaj, ki se ga ne da potešiti z omejenimi koncesijami (nekaj političnih pravic, prerazdelitev bogastva, socialna varnost). Ali takšen pritisk nastane in ali se ga da potešiti z malimi koncesijami, je nadalje odvisno od mnogo dejavnikov, kot so, kakšne so trenutne življenjske razmere navadnih ljudi, ali so pogoji takšni, do so problemi kolektivnega delovanja enostavneje razrešeni, itd.;
2. in ko proces demokratizacije ne bi pretirano ogrozil interesov elit, zaradi česar represivno utišanje pritiska ni tako enoznačno privlačno, kot je sicer. Ali demokratizacija ogroža interese elit ali ne, je odvisno od tega, kako verjetno je, da bi elite po novem veliko izgubile, in kako verjetno je, da bi se dalo nastajajoče demokratične institucije deloma zamejiti zavoljo elitnih interesov.

Acemoglu in Robinson ne omenjata izrecno, da obstajata še dva pomembna splošna dejavnika, ki spadata pod drugo točko, a je iz njunih zgodovinskih študij primerov razvidno, da se ju zavedata. Prvič, privlačnost represivnega utišanja pritiska (namesto elitnega strinjanja z demokratizacijo) je odvisna še od morebitnega razpadanja represivnega aparata (tj. policije in vojske) in znotrajelitnega konflikta. To dvoje pa je predhodno odvisno od resnih bodisi vojaških bodisi ekonomskih kriz; pri prvih je načet represivni aparat pri drugih znotrajelitni konsenz, s čimer se odpre realistična priložnost za močan izziv elitni oblasti.

Drugič, narava gospodarstva zaostri ali omili stroške demokratizacije za elite. Kjer gospodarska rast poteka po principu z ničelno vsoto, kar pomeni, da se lahko položaj nekoga izboljša le na račun poslabšanja položaja nekoga drugega, je demokratizacija praktično nemogoča, saj je za elite preveč tvegana. Kjer vlada princip pozitivne vsote (predvsem v industrijskem kapitalizmu), je demokratizacija bolj verjetna – a zaradi drugih omenjenih dejavnikov nikoli nujna, kar ponazarjata Kitajska in Singapur –, saj so elitni interesi glede bogastva manj ogroženi in je zato njihova voljnost za demokracijo večja.

Kakorkoli že, najrobustnejša statistična korelacija glede demokracije je med demokratičnostjo in ekonomsko razvitostjo. Države, ki so ekonomsko nerazvite, skoraj nikoli niso demokracije, medtem ko so zelo ekonomsko razvite države skoraj vedno demokracije. Acemoglu in Robinson podajata prepričljive mikrotemlje za ta zanimivi pojav.

Njun analitični okvir se da prepričljivo ponazoriti z mnogo zgodovinskimi primeri (in v knjigi jih je ogromno), toda štirje so posebej štrleči zaradi svoje skoraj idealnotipske narave: (i) postopni britanski prehod od nedemokracije k demokraciji po vrhu industrijske revolucije tekom 19. in začetka 20. stoletja; (ii) periodično argentinsko preklapljanje v 20. stoletju med nedemokracijo in demokracijo; (iii) singapurska ustaljenost v nedemokraciji z blago represijo in robustno materialno blaginjo; (iv) južnoafriški prehod od nedemokracije prek nedemokracije z ostro represijo h končni demokratizaciji (po 1994).

Izpustil sem marsikaj, med drugim manjše, a pomembne podrobnosti, ki jih nosi ali implicira njun analitični okvir (denimo vlogo izobrazbe in srednjega razreda); natančne opis bogatih zgodovinskih primerov; razpravo o trenutnem spodjedanju demokracij v nekaterih delih Evrope. Tokratni namen je bil zgolj nakazati zanimivost institucionalne ekonomije in pomembnost principa mikrotemeljev. Kot pravita avtorja, ko komentirata že obstoječo družboslovno literaturo o demokratizaciji:

​zakaj kdorkoli zaupa katerikoli konkretni vzročni trditvi, je običajno nejasno, tako kot so nejasni vzročni mehanizmi, ki povezujejo konkretne domnevne vzroke s posledicami. Velika prednost najinega analitičnega pristopa je, da je to kristalno jasno. … Po najinem bi morala biti splošna trditev o demokratizaciji empirična trditev, izpeljana iz modela z mikrotemelji, ki navaja sile, ki vodijo k demokratizaciji.