George Floyd, miroljubno upiranje in politične nevarnosti nasilja

​Avtor: Tibor Rutar
​
Konec maja so se najprej v Združenih državah Amerike, nato pa po celem svetu, začeli miroljubni množični protesti zaradi policijskega nasilja nad nebelim prebivalstvom nasploh in posebej zaradi nedavnega policijskega umora temnopoltega državljana Georga Floyda. Protesti so skoraj popolnoma miroljubni, a zaradi par izgrednikov je bila v preteklih dneh v več ameriških mestih razglašena policijska ura. V kar polovici zveznih držav je bila iz istega razloga za nadzor nad protestniki celo vpoklicana narodna garda. Ti zelo redki izgredniki poleg zažiganja in ropanja uporabljajo nasilje proti protestnikom in policistom. Nasilja se seveda polaščajo tudi nekateri policisti – nasilja, ki je, mimogrede, večkrat uperjeno proti novinarjem in mirnim protestnikom, ne izgrednikom. Več tisoč ljudi je že bilo aretiranih. Predsednik Donald Trump je pod pretvezo naraščajočega nasilja (kar ne drži) omenjal mobilizacijo vojske in predlagal, da se eno od protestnih skupin (Antifa) razglasi za teroristično organizacijo (kar je prav tako neutemeljeno).

Vir: The New Yorker (https://www.newyorker.com/news/our-columnists/after-the-killing-of-george-floyd-fury-at-america-and-its-values-spreads-globally)

​Pritisk od spodaj na politične elite, ki se ga navadni državljani lotijo z namenom povzročiti družbeno spremembo, je prisoten v vsej človeški zgodovini in povsod po svetu. Navsezadnje so v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja prvi moderni demokratični režimi v zahodni Evropi in drugod nastali predvsem zaradi množičnih protestov, državljanske nepokorščine, delavskih stavk, včasih tudi nasilnih spopadov med ljudskimi razredi in elitami. Tudi v drugi polovici 20. stoletja in v novem tisočletju se je kar več kot 50 % prehodov iz diktature v demokracijo zgodilo zaradi takšnega pritiska od spodaj (v kar 70 % je bilo ljudsko kolektivno delovanje vsaj sekundarni vzrok). Elite le redkokdaj, če sploh kdaj, spreminjajo trenutno politično ureditev, ki jim koristi, dokler jih k spremembi s svojim upiranjem ne potisnejo navadni ljudje. Upiranje deluje, ker oziroma če eliti povzroča stroške, ki se jih slednja lahko znebi le, če privoli v koncesije in vsaj delne spremembe.

​Toda pomembna sociološka (ne le moralna) razlika obstaja med nenasilnim upiranjem, kot ga utelešajo odvijajoči se protesti zoper rasno diskriminacijo, in bolj nasilnimi oblikami protestiranja. Kopica kvalitativnih in kvantitativnih dokazov, ki nam jih ponujajo sociologija, politična znanost in ekonomija, kaže, da čeprav je pritisk od spodaj še danes bistven za spremembe v prid podrejenim razredom, je nasilni pritisk v večini sodobnih razmer neproduktiven. Ne glede na to, kaj si mislimo o moralni upravičenosti ali situacijski razumljivosti nasilnega upora, je precej verjetno, da ne pomaga pri doseganju progresivnih družbenih sprememb. Na primer, nasilno protestiranje v primerjavi z nenasilnimi oblikami pritiska sicer lahko povzroči demokratizacijo, toda študije primerov in statistične analize kažejo, (1) da je verjetnost uspešnega prehoda manjša kot sicer, (2) da se nastali svobodnejši režim obdrži manj časa in (3) da so demokratične institucije v njem manj kakovostne (Cervellati in drugi, 2014; Bethke in Pinckney, 2019). Demokracije, ki nastanejo v senci nasilja, so precej manj robustne, tako kot to velja za veliko večino demokratičnih režimov, ki jih podelijo elite od zgoraj navzdol. Najtrdnejše demokracije nastanejo zaradi ljudskega pritiska, ki pa ne vključuje nasilja (Lambach in drugi, 2020).
​
Še pomembneje v luči trenutnega dogajanja v ZDA je, da je Omar Wasow (2020) v eni prvih takšnih študij ugotovil, da je med leti 1960 in 1972 nenasilni temnopolti aktivizem vodil k nekolikšnemu zvišanju pripravljenosti belcev, da volijo za demokratskega predsedniškega kandidata. Obenem je leta 1968 nasilni aktivizem opazno povečal delež belcev, ki so se v volitvah nagnili na republikansko stran. Mehanizma, ki naj bi bila na delu, sta predvidljiva. Wasow ugotavlja, da je nenasilno protestiranje, na katerega pa se je država odzvala z represijo, izzvalo državljanskim pravicam naklonjeno medijsko poročanje, politične govore in empatično javno mnenje. Miroljubno protestiranje, ki je krvavo zatrto, je velika krivica, zato gibanje enostavneje pridobi politične zaveznike. Na drugi strani, ugotavlja Wasow, je protestniško nasilje prispevalo k medijskemu in elitnemu diskurzu ter splošnemu javnemu mnenju, ki zagovarjajo državljanskim pravicam nenaklonjeno agendo »družbenega nadzora«. Novinarji, elite in javnost se v nasilnih razmerah (nepresenetljivo) strinjajo, da je prioriteta zadušitev nasilja, in izvorni razlog zanj, denimo diskriminatorno obravnavanje dela prebivalstva, se žal izgubi.

Tisti, ki imajo moč, si skoraj nikoli ne želijo sprememb, zaradi katerih bi se njihova moč zmanjšala ali ki bi kako drugače prizadele njihov položaj. Zakaj bi navsezadnje želeli ogroziti svoj privilegiran položaj? Resnične in trajne politične in državljanske svoboščine so običajno priborjene prek kolektivnega pritiska, ki ga proti elitam sprožajo podrejeni, tj. tisti, ki čutijo nepravičnost privilegijev na lastni koži. Elite – precej pričakovano – celo pot kričijo in brcajo, ko vidijo, da morajo vendarle pristati na širjenje družbenega prostora, da jih ne bi povsem odneslo in da bi obdržale vsaj nekaj svojih privilegijev. Toda čeprav je pritisk ravno zaradi tega razloga ključen, družboslovje priča, da je nasilni pritisk v boju za svobodo vsaj danes škodljiv. Miroljubni protestniki v ZDA in po celem svetu so torej na pravi poti.