Homo economicus živi

Avtor: ​Tibor Rutar

​Daljši, bolj natančen, a manj privlačen naslov: Homo economicus ni slab približek delovanja večine ljudi v marsikateri  situaciji, čeprav obstajajo pomembne izjeme, ki jih ne more pokriti in zaradi katerih mora biti nadgrajen ali čez čas celo nadomeščen. Sociologi ga v svojih analizah velikokrat uporabljamo, čeprav bi to zanikali.

1. Moč incentivov. Krivulje povpraševanja ljudi dejansko so nagnjene navzdol, kot predpostavlja model, četudi so včasih neobičajnih oblik. Ko je identična dobrina cenejša, se je običajno kupi več; ko je dražja, manj. Giffenove dobrine so redke. Splošneje rečeno, ljudje so običajno odzivni na incentive, kar pomeni, da skušajo biti pri svojem delovanju  čim bolj (ali vsaj dovolj) učinkoviti glede na cilj, ki ga zasledujejo. To velja celo za samomorilne teroriste, novoveške pirate in revolucionarje. Odzivnost na incentive je neodvisna od tega, ali je posameznik egoističen ali altruističen, in se nanaša zgolj na izbiro primernih sredstev glede na zasledovani cilj.
​
2. Samozanimanje. Povprečni državljan v eni najbolj dobrodelnih držav na svetu tujcem ne odstopi več kot okoli 2 % svojega letnega dohodka. To ni zanemarljivo, a je daleč od močnih altruističnih preferenc. Podatki za prostovoljno delo kažejo podobno sliko. Američani so eni najbolj volunterskih narodov na svetu, a povprečni Američan na teden porabi manj kot dve uri za neplačano delo, s katerim pomaga tujcem (primerjajte to s 50+ urami, ki jih nameni pridobivanju denarja zase in za svojo družino). Tu so podatki za Združeno kraljestvo.

* Sorodstveni altruizem (zanimanje za dobrobit bližnjih družinskih članov) in recipročni altruizem (zanimanje za dobrobit tistih, ki se zanimajo za tvojo dobrobit; običajno so to prijatelji) sta, kot kažejo že vsakdanje izkušnje, res vseprisotna, a sta skladna s predpostavko samozanimanja. Pravi altruizem (koristiti nekomu na lasten račun brez upanja na recipročnost) obstaja, a je opazno redkejši od samozanimanja (toda glej to).

3. Informiranost. Politična nevednost je globoka in razširjena, nedokazana in nenavadna religiozna prepričanja mrgolijo tudi v državah z najvišjimi stopnjami izobrazbe. Toda to je lahko povsem skladno s homo economicusom, vsaj ko je zbiranje in nepristransko obdelovanje zapletenih informacij drago ter, kot to velikokrat velja za politično in versko sfero, brez materialnih koristi za posameznika. Racionalna nevednost in racionalna pristranskost tako povsem razumljivo vladata na teh področjih.

4. Vsaka teorija ima izjeme. Opisani ekonomski človek ima med drugim težave z normami, pravim altruizmom in čustvi. Delovanje ljudi, ki izhaja iz normativnih zapovedi, se sicer včasih da razložiti s sklicevanjem na incentive in samozanimanje, marsikdaj pa tudi ne. Toda nobena družboslovna teorija ne more pokriti vseh primerov. Vprašanje ni, ali izjeme obstajajo, marveč kako pomembne in razširjene so.

5. Metoda sproščanja abstraktnosti. Če se strinjamo, da so izjeme, za katere je homo economicus slep, pomembne in razširjene, ni nujno, da se modelu povsem odrečemo. Ta enostavni model je smiselno nadgraditi in dopolniti, tako da bo bolj realističen, kot je, s pomočjo metode sproščanja abstraktnosti.

6. Kaj so alternative? Če na to ne pristanemo, še vedno ostane vprašanje: »Prav, homo economicus ni najboljši način razlaganja človeškega delovanja. Toda kaj je alternativna teorija?« Golo poudarjanje, da norme in čustva štejejo ter da jih ne smemo spregledati, ni alternativna teorija. V znanosti ena teorija nadomesti drugo, šele ko teorija dejansko obstaja in se izkaže za boljšo od njene tekmice. Imamo takšno alternativno in boljšo teorijo, denimo, norm? Zdi se, da ne še (toda glej ta poskus). Homo economicus bo v prihodnosti najverjetneje nadgrajen ali celo nadomeščen s pomočjo evolucijske psihologije in vedenjske ekonomije. Nadgrajuje se ga že, nadomešča pa še ne, ker čeprav je vedenjska ekonomija polna bogatih empiričnih uvidov, teoretsko ni enako dobro razvita.
​
7. Klasiki. Za konec naj izpostavim, da so sociološki klasiki, kot sta Marx in Weber, na veliko (čeprav običajno zgolj implicitno) uporabljali homo economicusa pri razlagah družbenih pojavov, ki jih še danes cenimo. To se velikokrat spregleda. Pomislite na Marxovo razlago ekonomskih kriz v kapitalizmu, ki naj bi bile posledica tendenčnega padanja profitne mere; ali pa na njegov opis »prvotne akumulacije«; razdvajajoče učinke konkurence na delavsko solidarnost; delodajalsko izkoriščanje delavcev; politične frakcijske boje v njegovem času, ki jih je popisoval in komentiral; izenačevanje profitnih mer po sektorjih itd. Ali pa Webrovo pisanje o logiki birokracije in birokratov; o tekmovanju med delavci za višji status; o razlogih za starodavne in sodobne imperialistične pohode. Oba pri tem implicitno predpostavljata ljudi, ki se prvenstveno zanimajo zase oziroma za svojo materialno dobrobit in družbeno pripadnost/ugled, so odzivni na incentive in imajo pravilne informacije o okolju, v katerem delujejo, in sredstvih, s katerimi zasledujejo cilje (ena od izjem je Marxova ideja o lažni zavesti, ki pa je upravičeno diskreditirana).

** Podobno velja za sodobnejše historične sociologe, denimo analize Immanuela Wallersteina, Roberta Brennerja, Charlesa Tillyja, Michaela Manna, Thedo Skocpol ipd.