Svobodna volja II. del: intencionalni akterji?

Kljub temu, da sem v prejšnjem zapisu pokazala na trivialnost in resničnost determinizma, je povsem razumljivo, da smo v vsakdanjem življenju zmožni sprejemati zavestne, intencionalne odločitve. Ne glede na vzroke, ki so vodili do tega, da smo, kakršni smo, človeški akterji imamo vzročni vpliv, tj. lahko razmišljamo in delujemo tako, da vplivamo na svet okrog nas. Kako torej lahko povežemo idejo determinizma z intuitivnim občutkom, da se vseeno lahko odločamo in da obstaja razlika med namernimi dejanji in tistimi, ki jih storimo ponesreči?​

Da bi rešili zagato, pred katero nas postavi kompatibilizem, je treba razlikovati med dvema pojmoma. Res je, da nimamo svobodne volje (vsako naše dejanje je določeno s predhodnimi vzroki), vendar pa tako kot kompatibilisti tudi deterministi ločijo svobodno voljo od voluntarnega (hotenega, namernega) delovanja, tj. delovanja, ki je motivirano, zavestno in intencionalno. To pomeni, da za namene sociološkega raziskovanja in teorije akterja obstaja ključna razlika med prostovoljnim, voluntarnim delovanjem na eni strani in  neprostovoljnim, prisilnim na drugi. Razlika ni v stopnji determiniranosti, temveč v socioloških implikacijah obeh vrst delovanja.

Poglejmo si  dva razloga, zakaj je smiselno razlikovati med voluntarnim in nevoluntarnim delovanjem (čeprav sta oba enako nesvobodna) prek naslednjega miselnega eksperimenta. V prvem primeru  se oseba A prostovoljno (zavestno, namerno, v treznem stanju) odloči, da potisne osebo B z mostu iz maščevanja. Tako dejanje osebe A kot misli in prepričanja, ki so jo vodile do dejanja, niso bile svobodne; bile so določene s celotno predhodno verigo vzrokov in posledic. Če bi čas prevrteli nazaj, se oseba A ne bi mogla odločiti drugače.  V drugem primeru oseba A prav tako zbije osebo B z mostu, vendar je razlog drugačen; ne potisne je iz iz maščevanja, temveč zato, ker je (nenamerno) izgubila ravnotežje. Tudi to dejanje je bilo enako nesvobodno, določeno z zunanjimi vzroki, vendar intuitivno čutimo, da  med dejanjem osebe A v prvem in drugem primeru obstaja ključna razlika.

Harris se zaveda prisotnosti in moči teh intuicij in skladno z determinizmom sklene dvoje: nobene razlike ni v stopnji določenosti (determiniranosti) obeh dejanj; obe sta bili enako določeni s predhodnimi vzroki. Zato tudi ne bi smeli pripisati nič večje krivde osebi A v prvem primeru, ker v nobenem izmed primerov ne bi mogla ravnati drugače. Razlika med obema primeroma se nanaša na vsaj dva ločena premisleka: kakšna je moralna vrednost enega in drugega dejanja; in kako naj akter B smiselno usmerja svoje delovanje v obeh primerih. Naslednjič bom razmišljala, zakaj se odgovora na ti dve vprašanji pomembno razlikujeta.

Minea Rutar
 
​