Informiranost elit in prehod v demokracijo "od zgoraj" (Odlomek iz Demokracije brez romantiziranja)

Avtor: Tibor Rutar

​Nadaljujem z objavljanjem odlomkov iz svoje nove knjige. Tokratni je iz sredine 2. poglavja (​Bogastvo – pot k svobodi?), kjer po dolgi predhodni razpravi o teoriji modernizacije in ljudskih prehodih iz diktatur v demokracije "od spodaj" predstavim še standardni model za razumevanje elitnih prehodov iz diktature v demokracijo "od zgoraj".

Demokracija od zgoraj
​
Študije kažejo, da se ne le v 19. in začetku 20. stoletja, marveč tudi po drugi svetovni vojni in še danes mnogo demokratičnih režimov res začne na način, za katerega sem rekel, da je v osrčju modernizacijske teorije in ki deluje »od spodaj navzgor«, tj. zaradi uspešnega konflikta med navadnimi državljani, ki zahtevajo demokracijo, in elitami, ki v opisanih okoliščinah bolj verjetno popustijo pritisku ali se celo zlomijo pod njim. Po eni študiji, ki zajema obdobje med letoma 1950 in 2012, so bili upori pomembnejši dejavnik demokratizacije kot karkoli drugega, denimo državljanska vojna, iztek mandata, elitni državni udar, smrt diktatorja itd.[1] Med tistimi diktaturami, ki so padle zaradi uspešnih množičnih uporov, je skoraj vsaka druga postala demokratična. Po še eni študiji, ki se je osredotočila na obdobje po letu 1972, so diktature padle v 67 državah in v več kot 70 % teh držav je imelo državljansko upiranje elitam v obliki stavk, bojkotov, državljanske nepokorščine in množičnih protestov, močen vpliv na zrušitev režima.[2] Celo po pomembni nedavni študiji Haggarda in Kaufmana, ki sta sicer kritična do modernizacijske teorije, se je več kot polovica demokratični prehodov od leta 1980 do 2008 zgodila »od spodaj navzgor«.[3]

Kljub temu upori od spodaj seveda niso vse. Marsikateri demokratični prehodi, kot je bil denimo poljski leta 1989, se zgodijo »od zgoraj navzdol« in jih (nehote) sproži elita sama, ne toliko razni neposredni upori navadnih državljanov. Kako delujejo takšni prehodi?

Za začetek si sledeč Clarku in kolegom predstavljajmo avtoritarno družbo, v kateri imamo tri skupine akterjev: (i) del elite, ki vztraja pri trenutni, ozki diktaturi, (ii) del elite, ki bi rad razširil diktaturo in vanjo absorbiral opozicijo, ter (iii) manjšo neelitno skupino, ki predstavlja demokratično opozicijo trenutnemu režimu in ga želi temeljito spremeniti.[4] Recimo prvi skupini (i) trdi avtoritarci, drugi (ii) mehki avtoritarci in tretji (iii) demokrati.

Nadalje predpostavimo, da nobena od obeh elitnih skupin – avtoritarcev – ne želi prehoda v demokracijo in lahko uporabi represijo, da zatre to možnost, če se pojavi. Samo neelitna opozicija – demokrati – si želi demokracijo in se je pripravljena organizirati ter boriti zanjo. V scenariju, ki si ga zamišljamo, je opozicija lahko šibka ali močna. Če je šibka, se ne more uspešno upreti in bo poražena. Če je močna, se lahko uspešno upre in bo dosegla demokratizacijo, ampak samo v primeru, da ima primerno priložnost za upor. Primerna priložnost pa se pojavi, samo če se mehki avtoritarci odločijo, da odprejo, liberalizirajo diktaturo z denimo uzakonitvijo večstrankarskih volitev. Zadnja predpostavka je, da če se slučajno zgodi, da se mehki avtoritarci soočajo z že organizirano in uporno demokratično opozicijo, je ne bodo represivno zatrli. Tako je, ker čeprav imajo mehki avtoritarci raje diktaturo kot demokracijo, imajo tudi raje demokracijo kot pa vsesplošni, dolgotrajni družbeni konflikt, ki bi se zgodil, če bi poskušali zatreti demokratično opozicijo, ko je ta že organizirana in na pohodu.

Iz tega preprostega modela neposredno sledi, da je prehod v demokracijo »od zgoraj navzdol« nemogoč, če vladajo trdi avtoritarci in zato mehki avtoritarci nimajo besede pri odločanju o vodenju režima. Če pa se iz kakršnegakoli razloga – denimo zaradi ekonomske krize – zgodi, da vajeti prevzamejo mehki avtoritarci, obstajata dve možnosti. Prva je, da se soočajo s šibko opozicijo, ki se ne more uspešno organizirati in upreti. V tem primeru se postopek liberalizacije diktature začne, diktatura se razširi in demokratična opozicija je varno absorbirana v nov, bolj odprti režim. Mehki avtoritarci dosežejo svoj cilj široke diktature.
​
Druga možnost je, da se soočajo z močno opozicijo, ki se lahko uspešno organizira in upre, če dobi primerno priložnost. Mehki avtoritarci zaradi te nevarnosti ne izvedejo načrtovane liberalizacije, opozicija ne dobi svoje priložnosti, kar pomeni, da se ne organizira, in režim ostane takšen, kot je bil. Mehki avtoritarci ne dosežejo svojega cilja, a to zato, ker ga v teh razmerah nočejo zasledovati. Čeprav bi načeloma, če ne bi bilo nevarnosti, želeli široko diktaturo, imajo v kontekstu nevarnosti raje trenutno, ozko diktaturo kot pa zelo verjeten prehod v demokracijo in propad lastnega avtoritarnega režima, kar bi se zgodilo, če bi se odprli in močni demokratični opoziciji omogočili delovanje.

To pomeni, da je prehod v demokracijo »od zgoraj navzdol« nemogoč v primeru vladavine trdih avtoritarcev in celo v primeru vladavine mehkih avtoritarcev. Četudi je na oblasti slučajno mehka elita, ki se ne drži krčevito ozke diktature tako kot trdi avtoritarci, se v nobenem od obeh hipotetičnih scenarijev (šibka opozicija, močna opozicija) prehod ne bo zgodil »od zgoraj navzdol«.

Vendar poljska izkušnja (in druge, tudi slovenska)[5] kažejo drugače. Prehod v demokracijo »od zgoraj navzdol« je mogoč. Resnica je drugačna od modela. Kaj je narobe z opisanim modelom in kako bi ga lahko spremenili, da bi razložili to dejstvo? V njem implicitno predpostavljamo, kot je običajno v modelih, ki temeljijo na teoriji racionalne izbire, da so vsi akterji popolnoma informirani glede incentivov, s katerimi se soočajo. Liberalizirajoča elita ve, da je demokratična opozicija močna in da ji zato ne sme omogočiti manevrskega prostora za organizacijo in upor, saj bo v tem primeru padla celotna diktatura. Toda v dejanskem svetu, kjer so informacije drage, ljudje pa zmotljivi, je povsem možno, da se elita zmoti in da močno opozicijo oceni kot šibko. Če razmišlja tako, bo začela odpirati diktaturo, da bi absorbirala demokratično opozicijo, za katero sklepa, da je nemočna in torej nenevarna. Ker pa je opozicija v resnici močna, je liberalizirajoča elita s svojo napačno odločitvijo odprla Pandorino skrinjico. Zdaj se sooča z organizirano in uporno opozicijo, ki je ni pripravljena zatreti, saj (kot smo predpostavili) na tej točki raje tolerira prehod v demokracijo kot pa državljansko vojno, ki bi se zgodila, če bi elita organizirano opozicijo poskušala zatreti.

Ta model se zelo dobro sklada z dejanskim zaporedjem zgodovinskih dogodkov na Poljskem od poznih sedemdesetih do leta 1989.[6] Poljsko gospodarstvo je bilo pred začetkom osemdesetih v primežu krize. Da bi elita v teh spremenjenih okoliščinah, ki spodbujajo upor, kupila poslušnost svojih državljanov, se je izdatno zadolžila. Poljski zunanji dolg je v šestih letih nevzdržno narastel z manj kot milijarde dolarjev na 23 milijard. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo takšno pometanje kriznih razmer pod preprogo zatajilo ter se bodo valovi stavk in protestov pričeli. Leta 1980 je nastal slavni neodvisni sindikat Solidarnost. Stavke so se vrstile, gospodarstvo pa se ni opazno izboljšalo.

Proti koncu osemdesetih let je vladajoča elita sprožila postopek liberalizacije avtoritarnega režima, da bi zadušila družbeni nemir in v režim absorbirala demokratično opozicijo. Sindikat Solidarnost je postal legalen in je lahko nastopal na delno svobodnih volitvah. Vladajoča elita je bila prepričana, da sindikat ni dovolj močen in nima dovolj podpore, da bi jo lahko na volitvah resno izzval. Prepričani so bili, da se lahko družbenemu nemiru izognejo z delnim odprtjem svojega avtoritarnega režima. To delno odprtje naj bi pomirilo demokratično opozicijo in razvodenelo njene radikalne zahteve, saj bi bila vdelana v obstoječi nedemokratični režim. Motili so se.

Volilni rezultat Solidarnosti je bil spektakularen. Sindikat je bil v resnici in v nasprotju s prepričanji elite zelo dobro organiziran in je užival izjemno podporo v širši družbi. Za elito povsem presenetljiva zmaga Solidarnosti na volitvah jo je streznila glede dejanskega stanja. Ugotovili so, da so se ušteli, saj so režim odprli ne v trenutku, ko je bila demokratična opozicija šibka in bi jo lahko varno absorbirali, marveč v trenutku, ko je bila opozicija močna. Vedeli so tudi, da je zdaj prepozno za represijo ali za ponovno oženje režima. Komunistična oblast je vedela, da je bolje zanjo, da sprejme volilni rezultat, kot pa z represijo izzove Solidarnost in tvega dolgotrajen konflikt, verjetno celo državljansko vojno. To je bila modra odločitev sploh v luči dejstva, da so Sovjeti naznanili, da ne bodo več vojaško podpirali komunističnih diktatur od zunaj. Na oblast se je prvič v štiridesetih letih zavihtel nekomunistični premier in nekdanji režim je padel.

[1] Andrea Kendall-Taylor in Erica Frantz, »How Autocracies Fall«, The Washington Quarterly 37, št. 1 (2014): 35–47. Podatki iz Svolik, The Politics of Authoritarian Rule.
[2] Adrian Karatnycky in Peter Ackerman, »How Freedom Is Won: From Civic Resistance to Durable Democracy«, International Journal of Not-for-Profit Law 7, št. 3 (2005).
[3] Haggard in Kaufman, Dictators and Democrats, 1. poglavje.
[4] Clark in drugi, Principles of Comparative Politics, 290–302.
[5] Židas Daskalovski, »Elite Transformation and Democratic Transition in Macedonia and Slovenia«, Balkanologie 3, št. 1 (1999): 5–32.
[6] Clark in drugi, Principles of Comparative Politics, 302.