Jasnost, realizem, abstrakcija

Zadnje dni veliko premišljujem o vlogi jasnosti v sociologiji. Ta je vse pogosteje degradirana na raven psovke, namesto da bi veljala za eno temeljnih odlik vsake (sociološke) teorije. Prav tako vlada velika zmeda glede vprašanja, kako naj bo teorija hkrati dovolj abstraktna in še vedno realistična. Menim, da so pojmi realizma, abstrakcije in jasnosti nepogrešljivi za dobro sociologijo, a se jim kljub temu ne posveča dovolj pozornosti.

Eden izmed začetnikov ti. analitičnega pristopa v sociologiji, Peter Hedstrӧm, uspe v prvem poglavju svoj knjige Dissecting the Social, manifestu analitične sociologije, podati boljše temelje sociologije, kot sem jih bila deležna v svojem celotnem dosedanjem izobraževalnem procesu. Rdeča nit dela je poudarek na nepogrešljivosti omenjenih treh pojmov, ki so v ostalih znanstvenih disciplinah praktično samoumevni.

1. Eden prvih namenov vsake sociološke teorije bi torej moral biti čim bolj jasno opisati in razložiti izbran družbeni pojav. V večini drugih znanosti je samoumevno, da moramo veljavnost teorije ocenjevati  glede na to, kako uspešno je naredila razumljivo  to, kar je v resničnosti zapleteno, kaotično in nejasno. Ključni pogoj, da teorijo lahko kakor koli ocenimo, pa je, da jo najprej razumemo. Edini produktiven način doseganja tega cilja je izrazito razumljivo pisanje z ustrezno mero poenostavljanja, izogibanje nepotrebnemu žargonu in dolgim eksegezam, ter sledenje vnaprej začrtani strukturi, ki ji bralec lahko sledi. V naslednjih zapisih bomo na konkretnih primerih ponazorili vrsto negativnih posledic obskurantističnega, nejasnega sloga pisanja.
2. Naslednja vrlina teorije je ustrezna mera abstraktnosti oz. splošnosti. Sociološka  teorija mora realnost (družbene pojave) opisati in razložiti tako, da jo skrbno prouči in izbere iz nje najbolj esencialne oz. pomembne dele ter zanemari vse ostale. Šele prek opisovanja in razlaganja na višji ravni abstraktnosti in splošnosti kot je resničnost sama, sociolog razgrne in razloži kolesje oz. ustroj izbranega družbenega pojava ter ga s tem naredi vidnega in razumljivega. Čeprav je teorija hitro lahko preveč abstraktna, je določena mera splošnosti nujna; to je osnovna definicija teorije.
3. Kljub mikavnosti posploševanja pa mora vsaka teorija seveda ostati realistična, tj. razlagati in opisovati mora družbene pojave, ki dejansko obstajajo (ali so obstajali). Z drugimi besedami, ključna razlika obstaja med abstrakcijo oz. splošnostjo in fikcijo oz. izmišljotino. Nobena teorija  ne more in ne sme nadoknaditi za pomanjkanje realističnosti s pretirano abstraktnostjo in jasnostjo. Teorije, ki to poskušajo storiti,  Hedstrӧm imenuje instrumentalistične. Izraz se nanaša na teorijo, ki je sama sebi namen, namesto da bi bil njen namen razložiti dejansko obstoječe družbene mehanizme. Realizem torej pomeni samo to, da mora sociolog s svojo teorijo poskušati čim bolj ustrezno zajeti dele objektivnega zunanjega sveta namesto da teorijo izgradi tako, da odseva njegovo predstavo, zgodbo o tem, kakšen bi svet lahko bil. Kot pravi Hedstrӧm, bolje je najti skromne in okorne odgovore na prava vprašanja kot elegantne in na videz rigorozne odgovore na napačna.

Z vsem tem nikakor ne želim predlagati, da lahko jasnost in abstraktnost kadar koli upravičita nerealističnost oz. instrumentalističnost teorije. Nasprotno, moj namen je opozoriti,   da je enako obupna tako izrazito jasna in elegantna, a nerealistična teorija, kot tista, ki je povsem realistična na račun trivialnosti in pretirane poenostavljenosti. Zdi pa se, da je mnogo socioloških teorij, ki se jih predava študentom na mnogo univerzah po svetu, nenavadna kombinacija nejasnosti in pretiranega instrumentalizma.

Več:
Hedstrom, Dissecting the Social, 2005

​Minea Rutar