Zadnje dni veliko premišljujem o vlogi jasnosti v sociologiji. Ta je vse pogosteje degradirana na raven psovke, namesto da bi veljala za eno temeljnih odlik vsake (sociološke) teorije. Prav tako vlada velika zmeda glede vprašanja, kako naj bo teorija hkrati dovolj abstraktna in še vedno realistična. Menim, da so pojmi realizma, abstrakcije in jasnosti nepogrešljivi za dobro sociologijo, a se jim kljub temu ne posveča dovolj pozornosti. Eden izmed začetnikov ti. analitičnega pristopa v sociologiji, Peter Hedstrӧm, uspe v prvem poglavju svoj knjige Dissecting the Social, manifestu analitične sociologije, podati boljše temelje sociologije, kot sem jih bila deležna v svojem celotnem dosedanjem izobraževalnem procesu. Rdeča nit dela je poudarek na nepogrešljivosti omenjenih treh pojmov, ki so v ostalih znanstvenih disciplinah praktično samoumevni.
Z vsem tem nikakor ne želim predlagati, da lahko jasnost in abstraktnost kadar koli upravičita nerealističnost oz. instrumentalističnost teorije. Nasprotno, moj namen je opozoriti, da je enako obupna tako izrazito jasna in elegantna, a nerealistična teorija, kot tista, ki je povsem realistična na račun trivialnosti in pretirane poenostavljenosti. Zdi pa se, da je mnogo socioloških teorij, ki se jih predava študentom na mnogo univerzah po svetu, nenavadna kombinacija nejasnosti in pretiranega instrumentalizma. Več: Hedstrom, Dissecting the Social, 2005 Minea Rutar
0 Comments
Leave a Reply. |
NamenKratke razprave o temeljih sociologije in povezanih disciplin. Arhiv
July 2020
Kategorije
All
|