Javne laži, privatne resnice

Avtorica: Marike Grubar

​​Zakaj iste teme, vprašanja ali problemi v nekaterih primerih prebudijo množice, ki so prej le stale ob strani in opazovale ali pa se s prvimi sploh niso ukvarjale? Še več, zakaj so v nekaterih primerih ljudje pripravljeni množično protestirati, čeprav se zavedajo, da lahko zaradi svojih dejanj utrpijo precejšnje stroške? Odgovorov na zgornji vprašanji v družboslovnih teorijah ne manjka, a le redki uspešno pokažejo, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da so ljudje pripravljeni storiti že omenjeno. Ena boljših razlag je danes poznana zaradi izraza »zakrivanje preferenc«.

​Pojem »zakrivanje preferenc« (ang. preference falsification) je prvi uporabil Timur Kuran že v devetdesetih letih, ko je napisal knjigo Private Truth, Public Lies: The Social Consequences of Preference Falsification, s katero je skušal razložiti, zakaj se lahko zgodijo nepričakovane revolucije. Danes je izraz postal del mainstream družboslovja, uporabljajo ga različni raziskovalci in raziskovalke, ko skušajo odgovoriti na takšna (in podobna) vprašanja, kot sem jih zapisala v uvodu (gl. npr. epizodo 80,000 Hours).

Ste že kdaj občutili nelagodje ob goli misli, da bi drugi napačno razumeli, kaj mislite oziroma kaj bi želeli povedati? Ta občutek je pogosto povezan z našimi izkušnjami, tako posrednimi kot neposrednimi. Nanj se opiramo predvsem v dveh primerih. Prvič, zavedamo se, da nas lahko »napačno« mnenje v nekaterih primerih in okoliščinah precej stane. Če je takih primerov in okoliščin v liberalnih demokracijah dokaj malo, se njihovo število strmo poveča v neliberalnih demokracijah in skokovito poskoči v avtoritarnih državah. Drugič, tudi v odsotnosti uradnih sankcij ljudje pogosto prihranimo svoje misli zase, da ne bi izgubili ugleda v očeh drugih ljudi.

Če povzamem, v obeh primerih so naše javne preference lahko drugačne od zasebnih. Odkrito razpravljanje o javnih preferencah ne prinaša nujno tudi razpravljanja o resničnih, zasebnih preferencah. Na naše odločanje o zakrivanju preferenc vplivajo naslednji trije vidiki:
​

1. Intrinzična korist: V majhnih skupinah ljudje pogosteje izražamo svoja mnenja. Gre za okoliščine, ki nam dajejo občutek, da lahko s svojim izjavljanjem vplivamo na druge ljudi in dosežemo izbiro, ki nam je najbližje. V večjih skupinah, npr. na državni ravni, ljudje čutimo, da ni zelo verjetno, da bomo s svojim nagovorom prepričali druge oziroma toliko drugih ljudi, da bi bila naša intrinzična korist večja od 0, kaj šele, da bi odločilno vplivali na končni izid. Zato se redkeje odločamo za izjavljanje o svojih resničnih preferencah.
2. Korist slovesa: Če izražamo mnenje, ki ga deli večina, lahko s tem povečamo svoj ugled, in obratno, če izražamo mnenje, ki ga zagovarja manjšina, lahko svoj ugled zmanjšamo.
3. Ekspresivna korist: Ljudje lahko občutimo ugodje že samo ob tem, da imamo možnost javno povedati, kaj mislimo. V tem primeru je naša motivacija drugačna kot pri doseganju intrinzične koristi. Tu vemo, da skorajda ni nobene možnosti, da bomo vplivali na končno odločitev, a se še vedno odločimo za denimo govorjenje pred ostalimi ljudmi, ker se ob tem počutimo prijetno.

Kuranova najbolj zanimiva ugotovitev, ki jo je izpeljal na podlagi zgoraj zapisanih splošnih značilnosti človeškega vedenja, je, da se stroški, ki jih utrpimo, če javno zagovarjamo svoje nasprotovanje obstoječemu (predvsem avtoritarnemu) režimu, eksponencialno znižajo glede na število ljudi, ki so pripravljeni javno zagovarjati svoja stališča. Če je na začetku recimo kar nekaj ljudi, ki bi želeli, da režim pade, je med njimi vseeno izjemno malo takih, ki so pripravljeni dejansko iti na protivladne proteste. Slednji, imenujmo jih posamezniki a, so se pripravljeni upirati, tudi, če se ne upira nihče drug. Če pa so okoliščine takšne, da namesto nekaj posameznikov obstoječi ureditvi nasprotuje že kar 20% populacije, se dogajanju aktivno pridružijo tudi posamezniki b in posamezniki c. Posamezniki, ki so zadnji pripravljeni sodelovati v javni nepokorščini, so posamezniki j. Ti se dogajanju priključijo, ko je vanj vključenih že vsaj 90% vsega prebivalstva. 

​Toda zgoraj zapisano ne pojasni, zakaj se včasih zgodijo upori, ki presenetijo. Kuran se tega zaveda in tudi sam opozarja, da se število protestnikov v določenih okoliščinah poveča bistveno hitreje kot to poteka običajno. Recimo, ko ima posameznik b neprijetne izkušnje z vladnimi uradniki in te neprijetne izkušnje nanj vplivajo še tako, da se njegov prag zmanjša na .1. Ta posameznik se je zdaj pripravljen upreti že samo, če vidi, da se upira posameznik a. Njegovo vedenje vpliva tudi na posameznika c, ki ima še vedno enak prag, to je .2, a je ta vrednost zaradi spremenjenega vedenja posameznika b že izpolnjena. Vedenje posameznika b sproži domino učinek, saj vpliva na reakcijo posameznikov c-j oziroma jo bistveno pospeši. V takšnih okoliščinah podpora obstoječemu režimu strmoglavo upade. 

Nadaljnje branje:​
- Frank, The Political Economy of Preference Falsification: Timur Kuran's Private Truths, Public Lies (1996).
- Sunstein, How Change Happens (2019).
​- Clark, Golder, Golder, Principles of Comparative Politics (2013): 265-323.