Svobodna volja III. del: implikacije

Kaj so naše osnovne intuicije glede svobodne volje? Vsi se strinjamo, da so naša dejanja in odločitve  določene  z okoliščinami (družbenimi, biološkimi, naključji itd.) in izkušnjami.  Ne zdi pa se nam, da v nas ni ničesar, zaradi česar se  resnično ne bi mogli  odločiti drugače. Pokazali smo, da je ta intuicija napačna. Vendar pa Sam Harris zagovarja še drznejšo tezo: sklene, da bi ta ugotovitev morala imeti tudi radikalne posledice za naše osebno in družbeno življenje. Ta ugotovitev pa je bistveno boj kontraintuitivna kot prva. Poglejmo, kako smiselna je.
​

Spoznanje, da je svobodna volja iluzija, ima nekaj očitnih implikacij. Prvič, moralo bi imeti vpliv na moralno presojanje v tem, da zmanjšamo svoja moralna čustva, to so predvsem jeza, občutki krivde in ponosa, zaslužnosti. Če nismo odgovorni za okoliščine, ki so privedle do naših mentalnih stanj in posledično dejanj, je nerazumno drugim in sebi pripisovati moralno krivdo na eni strani ali ponos na drugi. Ta čustva so namreč razumljiva samo, dokler mislimo, da smo zares odgovorni za svoja dejanja in odločitve. Če sledimo determinizmu, pa ugotovimo, da je ta občutek nekoherenten, saj nismo imeli možnosti ravnati drugače.

Drugič, Harris (in mnogi drugi deterministi) se  vseeno strinjajo, da obstaja pomembna razlika v našem drugačnem odzivanju na dejanja v različnih stopnjah voluntarnosti. Čeprav oseba A (iz prejšnjega zapisa) ne bi mogla delovati drugače, je pragmatično, da svoje vedenje usmerjamo glede na to, kako se do nas vedejo drugi.  Povsem razumljivo je, da se oseba B ne bo več hotela družiti z osebo A, ker ima ta očitno slabe namene. Po mnenju deterministov je le  ne bi smela moralno obsoditi za svoje dejanje.

In tretjič, smiselno se je truditi in si prizadevati za izboljšanje svojega življenja, odločitev, prepričanj itd. To ne pomeni, da se skušamo izvzeti iz določujoče verige vzrokov in posledic; pomeni pa, da si moramo prizadevati za to, da na nas vplivajo novi vzroki, tako da bomo zmožni spremeniti svoj vedenje. Zato zelo zagovarja osebni trud za napredek na različni področjih življenja (psihoterapijo, trud na delovnem mestu, izboljšanju fizične kondicije, spremembe prehranskih in drugih navad itd.). Smiselno je torej, da si tako oseba A kot njena družina in prijatelji prizadevajo vplivati nanjo tako, da bo spremenila svoja prepričanja in vedenje. Iz sklepa o odsotnosti svobodne volje torej ne sledi, da se lahko ljudje prepustijo toku misli in dejanj in za nič več ne prevzemajo odgovornosti.

Menim, da sta drugi dve implikaciji povsem smiselni in pravzaprav ne spremenita našega dosedanjega mišljenja in delovanja. Vendar pa imam nekaj pomislekov glede prve, moralne implikacije, ki jo tako močno poudarja Harris.   Res  je edino razumno, da so čustva jeze, krivde, besa itd. na nek način odvečna, nesmiselna zato, ker so bila dejanja, na katera se nanašajo, določena s predhodnimi vzroki. Zato ni smiselno nikomur pripisovati občutkov krivde, niti ni smiselno občutiti ponosa, jeze itd. Vendar pa, prvič,  je ta teoretični sklep neizvedljiv v resničnem življenju. Globoko vgrajene intuicije o smiselnosti občutkov krivde, jeze in ponosa se pri večini ljudi ne bi spremenile, če bi jim zgolj povedali, da so njihove intuicije o svobodni volji napačne. Ta občutja so namreč močno evolucijsko pogojena, saj so ta in podobna čustva imela pomembno funkcijo v usmerjanju delovanja ljudi glede na to, kako so se do njih vedli drugi.

Drugič, tudi če bi kaj takega bilo izvedljivo, ostaja nerazrešeno vprašanje, kako smiselno je. Čeprav se, kot rečeno, načeloma strinjam, da je vsaj nekatera moralna čustva smiselno zmanjšati na minimum (npr. jezo in krivdo), pa je vprašanje, ali bi naše blagostanje resnično izboljšalo, če bi se znebili vseh teh čustev? Nekatera čustva, npr. ponos do dejanj, za katera menimo, da smo odgovorni sami, ali neodobravanje lenobe in nedelavnosti se zdijo tako elementarna, da ne le, da si brez njih težko predstavljamo vsakdanje življenje, ampak je vprašanje, ali bi z zmanjšanjem ali odstranitvijo teh občutij resnično samo pridobili. Ali ne bi odsotnost občutka ponosa (zasluge za svoja dejanja) nase in na druge v nekaterih vidikih zmanjšali našega osebnega blagostanja? 

In tretjič, nisem povsem prepričana, da sta res povsem skladni jasno zavedanje, da naše odločitve niso storjene svobodno in hkrati iskreno prizadevanje spremeniti sebe in svoje odločitve. Kljub Harrisovem poudarjanju, da je treba ljudi spodbujati, da čim bolj delujejo v smer spreminjanja sebe in družbe skladno s svojimi siceršnjimi prepričanji, se pojavi velika nevarnost, da bi ljudje ob množičnem spoznanju, da nimajo svobodne volje, opustili takšna prizadevanja v prepričanju, da ne le, da nimajo svobodne volje, temveč tudi ne volje in da se jim zato ni treba za nič truditi in odločati. To pa je, kot sem pokazala v prejšnjem in tem zapisu, povsem neustrezen in z resničnostjo neskladen sklep.

​Minea Rutar