Kaj je »marksistično« in kako ne popravljati raziskovalnega programa

Avtor: Tibor Rutar

​V prejšnjem zapisu sem trdil, da so nekateri deli marksizma preprosto napačni, drugi pa so bili popravljeni na »ne posebej marksistične« načine, zato ne štejejo; marksizem je v precejšnjih težavah. Toda kaj natanko šteje kot marksizem in kaj ne?

​Ko trdim, da denimo revidirano pojmovanje buržoaznih revolucij ali prilagojena teorija socialističnih revolucij nista marksistična, mislim enostavno, da sta nepovezana s »trdim jedrom« marksizma: vzročnim primatom ekonomije in razrednega boja. Vzročni primat ekonomije je teza, po kateri je vsaj večina pomembnih družbenih pojavov določena s stanjem tehnološke razvitosti (»produktivne sile«) in naravo delovnih odnosov med dvema razredoma ekonomskih akterjev (»produkcijski odnosi«). Vzročni primat razrednega boja je teza, po kateri je vsaj večina pomembnih zgodovinskih dogodkov določena s konfliktom med akterji, ki nastopajo v produkcijskih odnosih.

Po revidiranem pojmovanju buržoaznih revolucij, ki izhaja iz nemarksističnega revizionističnega zgodovinopisja, se angleška in francoska revolucija nista zgodili zaradi razrednega boja med izkoriščanim in izkoriščevalskim razredom. Niti ni šlo za konflikte glede narave produkcijskih odnosov – v nasprotju s pogostim mitom francoska revolucija ni prinesla kapitalizma. Prav tako revolucij ni sprožila pretirana razvitost tehnologije glede na dano stanje produkcijskih odnosov. Obe revoluciji sta se začeli kot spora znotraj elitnega razreda (zaradi geopolitičnih pritiskov iz tujine) in oba spora sta zadevala razdelitev politične moči različnih frakcij elitnega razreda. Znotrajelitni konflikt, politika in geopolitika, ne razredni boj in ekonomija.

Predelane teorije socialističnih revolucij a la Skocpol, Olson, Tilly itd. prav tako ne poudarjajo več razrednega boja med delavci in delodajalci, niti se ne ukvarjajo s stopnjo razvitosti bodisi produktivnih sil bodisi produkcijskih odnosov v relevantnih družbah. Namesto tega izpeljujejo vzroke za socialistične revolucije (1) iz geopolitike, predvsem iz posledic, ki so jih imele uničujoče vojne na kohezijo represivnega aparata države; (2) iz znotrajelitnega konflikta; (3) iz nezadovoljstva s stanjem političnih pravic v ancien regimu; (4) in iz – na bolj metodološki ravni – uspešnega razreševanja problemov kolektivnega delovanja, ki nastanejo, če predpostavimo, da so ljudje racionalni akterji, ki razmišljajo z individualno, ne razredno zavestjo.

Sta ti dve teoriji konkretnejši aplikaciji trdega jedra marksizma in izhajata iz njega oziroma ali sta vsaj skladni z njim? Dokaj jasno se mi zdi, da ne. Če nas to spoznanje moti, seveda lahko storimo dvoje. Prvič, raztegnemo lahko trdo jedro marksizma, tako da je nepovezanost manjša. Prilagodimo ga recimo tako, da ga po novem sestavljajo ne vzročni primat ekonomije in razrednega boja, marveč vzročni primat ekonomije ali politike ali geopolitike in vzročni primat razrednega boja ali elitnih konfliktov. Nekaj takšnega sem sam storil v Sodobnem zagovoru. Toda kako je takšen marksizem drugačen od svojih razlagalnih tekmic, kakršna je webrovska sociologija? Drugič, preprosto zavrnemo lahko idejo, da morajo biti konkretnejše aplikacije teorije skladne z njenim trdim jedrom. Toda v tem primeru bi bilo na mestu, da predlagamo alternativni način ocenjevanja progresivnosti/degenerativnosti razvoja teorije. Ostanimo torej pri prvem manevru.

Je res primeren? Kako bi marksisti in drugi reagirali, če bi denimo njihovi nasprotniki v polju mednarodnih odnosov, tj. strukturni realisti, na podoben način raztezali svoje trdo jedro? Trdo jedro strukturnega realizma med drugim sestavlja teza, da je mednarodni red anarhičen in da ima pri določanju pomembnih mednarodnih pojavov anarhija vzročni primat. Države, predvsem velesile, morajo upoštevati diktate anarhije – v skladu s konkretno razporeditvijo materialne moči med državami –, kot so maksimizacija relativne moči (ofenzivni realisti) ali maksimizacija varnosti (defenzivni realisti), zasledovanje regionalne hegemonije (ofenzivni realisti), uravnoteževanje (defenzivni realisti), varnostna dilema, agresija itd. Marksisti in liberalci običajno kritizirajo strukturne realiste, češ da to ne drži in da niso družbeni dejavniki (denimo kapitalistična ekonomija za razliko od fevdalne, demokratična ureditev za razliko od avtokratske) nič manj pomembni od mednarodnih, kot sta anarhija in razporeditev moči. Obnašanja držav zato ne moremo enostavno deducirati iz par dejstev o mednarodnem redu in predpostavke, da anarhija deluje prisilno. Konstruktivisti dodajajo, da anarhija celo sama po sebi – tudi če bi bila edini pomembni dejavnik – ne deluje prisilno na obnašanje držav, marveč je vedno stvar interpretacije.

Kaj če bi strukturni realisti v odzivu na te kritike zamahnili z roko in dejali, da to nikakor ni v nasprotju z njihovim raziskovalnim programom. Samo raztegniti morajo definicijo trdega jedra, pa bo vse skladno. Strukturni realisti imajo zdaj teorijo, po kateri je pomembna mednarodna anarhija ali družbeni dejavniki, anarhija pa deluje prisilno ali kot stvar interpretacije. Strukturni realizem je v odzivu na kritike enostavno pogoltnil svoje nasprotnike. Kritiki upravičeno ne bi bili zadovoljni s takšnim definicijskim trikom.

Podobno situacijo si lahko predstavljamo v zvezi z racionalno izbiro. Njeno trdo jedro sestavlja teza, da imajo ljudje pri svojem delovanju cilje, da cilje zasledujejo s sredstvi in da pri izbiri sredstev zavestno optimizirajo (ali vsaj zadovoljujejo). Kritiki očitajo, da to ne drži, saj imajo denimo nezavedne navade in podobni dejavniki enako pomembno ali celo pomembnejšo vzročno vlogo pri določanju človeškega delovanja. Če imajo kritiki prav, se teoretiki racionalne izbire ne morejo rešiti tako, da preprosto pogoltnejo kritiko in spremenijo svoje temeljne predpostavke v: ljudje imajo cilje in zavestno optimizirajo ali pa nimajo ciljev in ne optimizirajo, marveč je njihovo delovanje določeno na nezaveden način. To ni več teorija racionalne izbire.
​
Težava ni v tem, da se marksizem spreminja z namenom, da bi imel čim manj razlagalnih anomalij. Težava je v tem, da, ko se raziskovalni program razširi tako zelo, da ni več opazno marksističen (v primerjavi z denimo webrovsko sociologijo), vztrajamo, da je še vedno opazno marksističen in daleč boljši od vseh nemarksističnih pristopov (ko pa jih v resnici vključuje). Mogoče bi lahko rekli, da vendarle posebne normativne zaveze marksistov (v primerjavi z webrovci) zadoščajo za »opazno marksističnost« njihovega dela. Toda dvomim, da to zadošča, sploh ko imamo v mislih razlagalno moč (ne normativne).