Kako svobodni so človeški akterji? 1. del: trije filozofski odgovori na vprašanje svobodne volje

​Na YouTubu se zadnje čase pojavlja veliko videov, ki se ukvarjajo z vprašanjem svobodne volje. Zanimivo se mi zdi, da jih velik del na podlagi tako nevroznanstvenih dokazov kot filozofskih pojmovnih distinkcij sklene, da svobodna volja ne obstaja. Naš vseprisoten in pogosto neznosen občutek, da bi  vselej lahko ravnali drugače  ter z njim povezani občutki krivde znani filozof in nevroznanstvenik Sam Harris tako proglasi za popolno iluzijo. Ker so razprave o svobodni volji pogosto zmedene, je potrebno razčistiti več dilem.

Poglejmo si najprej tri glavne teorije svobodne volje. Prva, stališče libertarne svobodne volje, se nanaša na zelo jasen občutek, ki ga deli večina ljudi, da smo zmožni  sprejemanja odločitev ter izbiranja dejanj in prepričanj, ki so povsem po naši volji.  Libertarci skladno s to intuicijo  trdijo dvoje: prvič, da naša dejanja in odločitve niso določena s predhodnimi vzroki (genetskimi ali družbenimi) in drugič, da bi se,   če bi čas zavrteli nazaj, dejansko vsakič znova  lahko svobodno odločili drugače. Velikokrat je rečeno, da je klasičen, libertaren pogled na svobodno voljo ne le neustrezen, temveč tudi  povsem nekoherenten; osebno se mi zdi najprepričljivejša teorija, ki  povsem nasprotuje libertarni.

Determinizem, ki ga sprejema tudi Harris in dokazuje odsotnost svobodne volje, pravi naslednje. Osnovna in ključna premisa, ki jo moramo sprejeti, je,  da je v naravnem svetu vse določeno s predhodnimi stanji oz. da ima vsaka posledica ima svoj vzrok. Drugače rečeno, svobodna volja lahko obstaja samo, če ne obstaja predhodni vzrok ali dogodek, ki bi bil vzročno zadosten za to, da se je zgodilo to, kar se je zgodilo. Vse, kar trdi determinizem glede svobodne volje, je le konkretna izpeljava te trivialne ugotovitve:  da ima tudi vsaka naša misel svoj predhodni pogoj. Ti pogoji so zelo raznoliki tako v vsebini kot pomembnosti, vendar je ključno, da nobena misel ni »svobodna« v tem, da je vselej le zadnja točka v verigi predhodnih vzrokov in posledic, od fizikalnih in bioloških prek psihičnih do družbenih. To se večini ljudi ne zdi kontraintuitivno; vsi se zavedamo, da sta naš družbeni položaj in osebna identiteta odvisna od tega, kje smo se rodili, kateri družini, s kakšnimi genetskimi predispozicijami itd. Če le logično izpeljemo to intuitivno misel, ugotovimo, da ni ničesar drugega kot vsi ti predhodni pogoji, kar bi lahko vplivalo na naše mišljenje in delovanje. Ničesar »dodatnega« v nas ni, razen predhodnega možganskega stanja (določenega z vsemi predhodnimi dogodki), kar bi pojasnilo naše odločitve.
 
Čeprav se bi večina ljudi strinjala s prvo trditvijo determinizma, tj. da smo v veliki meri določeni z vsem, kar se nam je v življenju zgodilo, pa intuitivno mišljenje ne vodi do drugega,  kontraintuitivnega sklepa: da v nobeni situaciji ne bi mogli ravnati drugače. Zato se mnogi filozofi zatečejo v kompatibilizem. Problem skušajo rešiti tako, da sicer priznajo določenost naših misli, odločitev in dejanj s predhodnimi dogodki,  vendar hkrati vztrajajo, da je človeško delovanje vseeno svobodno, če odločitve izhajajo iz naše notranjosti (naša prepričanja, stališča, vrednote). Na prvi pogled je to stališče zelo privlačno, ker priznava neizpodbitno dejstvo, da ima vsaka posledica svoj vzrok, in hkrati ohrani naše intuicije, da obstaja bistvena razlika med namernimi, zavestnimi dejanji (npr. da prostovoljno nekoga udarimo) in nenamernimi (da nekoga udarimo ponesreči ali pod vplivom drog). Do ključne zmote torej pride, ker spregledajo temeljno podobnost med zunanjimi in notranjimi dejavniki.  Drugače rečeno, po kompatibilizmu naj bi akterji res bili določeni z zunanjimi okoliščinami, vendar pa vseeno imajo voljo, tj. zmožnost intencionalnega delovanja.  Argument je precej nesmiseln, saj skuša sedeti na obeh stolih hkrati: ohraniti idejo svobodne volje in moralne odgovornosti na eni strani ter determiniranosti na drugi.

Kompatibilizem, čeprav zmede celoten argument,  pa nam dejansko osvetli pomembno napako v razpravah o svobodni volji na splošno:  zmeda nastane, ker pravzaprav trdi isto kot determinizem, ker vmes spremeni definicijo svobodne volje. Da bi razumeli to zmedo, je smiselno razlikovati med dvojim: med odsotnostjo svobodne volje  in prisotnostjo volje. V naslednjem zapisu bom pokazala, da sta stališči pravzaprav skladni in torej lahko sočasno sprejemamo  dejstvo  determiniranosti in občutek, da obstaja pomemba razlika med namernimi in nenamernimi dejanji.

Več:
Dennet; Harris, Does Free Will Exist? Sam Harris and Dan Dennett Discuss (2016)
Harris, Free Will (2012)
Woodford, Free Will: Debunked (2017)

Minea Rutar