Kako realistične naj bodo znanstvene teorije

Avtorica: Minea Rutar

V družboslovnih vedah, sploh tistih, ki se prvenstveno zanašajo na formalne modele, kot sta ekonomija in politična znanost, nemalokrat slišimo očitek, da teorije niso uporabne za razumevanje dejanskih družbenih pojavov, saj kompleksno resničnost poenostavljajo do neprepoznavnosti. Ta kritika odpira dolgo razpravo o pomenu ravnovesja med realizmom in abstraktnostjo znanstvenih teorij, ki smo jo začeli naslavljati v enem od prejšnjih zapisov. Kot smo že nakazali, je ravnovesje težje najti, kot se morda zdi na prvi pogled.

Vir: http://pead.neph.sapre.phae.mohammedshrine.org/diagram-of-labor-market.html

Začnimo z znanim primerom, s katerim ekonomisti radi ponazorijo pomen ravnovesja med abstraktnostjo in realizmom pri grajenju teorij. Leta 1968 so na oddaljenem in nedostopnem predelu severne Aljaske odkrili zalogo nafte, ki jo je bilo treba spraviti do potrošnikov. Da bi rešila ta problem, so naftna podjetja predlagala gradnjo naftovoda od severne Aljaske do prvega večjega pristanišča, od koder bi lahko nafto prepeljali do potrošnikov v ZDA. Kako lahko pojasnimo, kaj se je zgodilo? Enostaven model delovanja trga na podlagi le nekaj enostavnih premis o delovanju ekonomskih akterjev napoveduje naslednje: vlada bo odobrila projekt kljub potencialnim negativnim posledicam za okolje, ker ima od tega korist sama; podjetja bodo videla priložnosti za maksimiranje dobička in zato povečala povpraševanje po delovni sili in dvignila delavske plače (ker bodo potrebovali več delavcev, bodo pripravljeni ponuditi višje plače); delavci pa se bodo odzvali na spremembo v ponudbi s povečanjem količine ponujenega dela na trgu dela (pripravljeni bodo sprejeti službo kljub nevarne narave dela).

Z le nekaj enostavnimi, a precej realističnimi predpostavkami, so ekonomisti tako ustvarili model delovanja trga dela na Aljaski, ki ga tvorijo navzgor nagnjena krivulja ponudbe, navzdol nagnjena krivulja povpraševanja po delovni sili, in predpostavka, da sčasoma vznikne ekvilibrij, ki razreši konflikt med interesi delavcev po čim višjih plačah in podjetji po čim nižjih plačah in čim več delavcih. Ta model napoveduje, da bo gradnja naftovoda začasno povišala plače in stopnjo zaposlitve. Model je empirično preverljiv, saj ustvarja napovedi o plačah in stopnji zaposlenosti, ki jih lahko primerjamo s tem, kar se je dejansko zgodilo. Napovedi modela so se izkazale za presenetljivo pravilne. Model ponudbe in povpraševanja je tako prestal test: empirični podatki so bili konsistentni z njegovimi teoretičnimi napovedmi.

Seveda je tak model moral abstrahirati številne podrobnosti dejanskega delovanja akterjev. Zlahka se spomnimo mnogo dejavnikov in spremenljivk, ki jih ta enostaven model ne upošteva in bi lahko potencialno vplivali na njegovo razlagalno moč in napovedno uspešnost. Ne vključuje npr.  predpostavke, da delavcev ne motivira le čim višja plača, pač pa tudi varnost, zahtevnost in zanimivost dela. "Pravilo palca", ki ga predlagajo ekonomisti za odločanje o tem, kateri dejavniki in spremenljivke so dovolj pomembni, da jih moramo vključiti v model, je tole: če so dejavniki, ki smo jih izpustili iz naše teorije, ključni za razumevanje delovanja pojava, naš model ne bo ustvarjal resničnih razlag in napovedi. Če model izpusti le majhne podrobnosti, zajema pa bistvo nekega pojava, bodo napovedi najverjetneje veljavne.
 
Očitek, da teorija poenostavlja kompleksno resničnost, tako pravzaprav sploh ni kritika, pač pa opis definicije in osnovnega namena vsake teorije: vzeti delček kaotične, na prvi pogled nekoherentne resničnosti, ga razstaviti na manjše število komponent in pojasniti, kako so te med seboj povezane. Teorija, ki bi popolnoma odsevala kompleksno resničnost trga dela na Aljaski, bi resda vzela v račun vsa dejstva, vendar bi bila tako kompleksna in nekoherentna kot resničnost sama, in nam torej ne bi pomagala razumeti, kako trg dela deluje. Poenostavitev resničnosti torej ni napaka, temveč definirajoča lastnost vsake, tako družboslovne kot naravoslovne, teorije.

Smiseln očitek pa je, da teorija pretirano poenostavlja resničnost in sprejema tako nerealistične predpostavke (npr. predpostavko o popolni informiranosti vseh akterjev), da je ne moremo uporabiti za razlago nobenega resničnega pojava. Tu se moramo vprašati, kako veliko realizma smo pripravljeni žrtvovati v zameno za večjo elegantnost teorije. Na enem ekstremu imamo popolnoma realistično "teorijo," ki je opisno celovita, a ne ničesar zares ne pojasnjuje in torej ne izpolnjuje svojega osnovnega namena, na drugem pa popolnoma abstraktno teorijo, ki je tako nerealistična, da izven ekonomskih učbenikov ni zares uporabna. Čeprav ima slednja navidezno večjo razlagalno moč kot prva, ker skuša pojasniti, ne le opisati odnose med elementi resničnosti (predlaga možne mehanizme danega pojava), če njene osnovne predpostavke ne temeljijo na empiričnih dejstvih oz. ne upoštevajo dejanskega delovanja ekonomskih akterjev, ostaja le na ravni spekulacije. Drugače rečeno, je logično možna, a če ni empirično utemeljena (ali je celo a priorna oz. nepreverljiva), pojav ostaja enako nepojasnjen kot, če teorije ne bi imeli. Teorija mora torej biti zamejena z dejstvi o svetu v svojih osnovnih predpostavkah (ljudje so le deloma informirani o svojih zaposlitvenih možnostih), a hkrati dovolj abstraktna (predpostavljamo, da so precej informirani, ko so stroški neinformiranosti zelo veliki), da resničnosti ne le opisuje, pač pa dejansko pojasnjuje.
 
Umetnost ekonomije in družboslovja na splošno je torej odločanje, katere podrobnosti (oz. kakšna mera realizma) so nujne za razumevanje pojava, ki ga pojasnjujemo, in katere niso. Model ponudbe in povpraševanja v primeru trga dela na Aljaski je primer modela, ki smiselno izolira ključne dejavnike, ki motivirajo različne akterje na trgu in jih torej moramo upoštevati, če želimo razumeti izbrani pojav. To so motiv maksimiranja dobičkov na strani naftnih podjetij, želja po čim višji plači na strani delavcev in interes državnikov po dvigu gospodarske rasti. Model omogoča uporaben način organiziranja naših idej  tem, kako deluje trg dela, ker vzpostavlja pravo ravnovesje med realizmom in parsimoničnostjo oz. abstraktnostjo. Prav tako predstavlja trdno osnovo za grajenje bolj kompleksnih in realističnih modelov trga dela, ki vključujejo nadaljnje, bolj realistične predpostavke. In, najpomembnejše, model deluje, njegove napovedi so večinoma konsistentne s tem, kar opazujemo v resničnem svetu.

Več:
Borjas, Labor Economics (2020).