Kako socialistične so skandinavske države?

Avtorica: Minea Rutar

​Cenk Uygur, glava progresivnega Youtube kanala The Young Turks, je v nedavni oddaji zatrdil, da se socializem zgodovinsko nikakor ni vselej izkazal za uničujočega. Komentiral je vprašanje, ki je bilo zastavljeno Bernieju Sandersu, kakšno je njegovo  mnenje o zgodovinskih neuspehih socialističnih režimov. Cenk je to priložnost uporabil za razpravo o razlikah med sodobnimi idejami demokratičnega socializma in zgodovinsko neuspešnimi socialističnimi diktaturami. Predlagal je, da čeprav so Sovjetska zveza in njej podobni režimi bili tragedije, pa so današnje socialistične države, kot so domnevno skandinavske, prej model kot tragedija. Toda, ali res lahko trdimo, da so skandinavske države prototip socialističnih idealov?

Zdi se, da zmedenost in kontroverznost takšnih razprav izhaja predvsem iz nejasnih definicij kapitalizma in socializma. Za določanje stopnje »kapitalističnosti« države se mi zdi uporabna lestvica inštituta Fraser, ki meri stopnjo ekonomske svobode v petih vidikih: zaščita pravic do zasebne lastnine in vladavina prava, velikost države, stabilnost denarnega sistema, zmernost državnih regulacij in svoboda mednarodnega trgovanja. Na podlagi stopnje svobode na vsakem področju je za vsako državo na voljo tudi povprečna stopnja ekonomske svobode. S pomočjo teh meritev lahko primerjamo vlogo prostega trga in države v različnih delih gospodarstva. Na eni strani najbolj kapitalistične države tiste, ki dosegajo najvišjo povprečno stopnjo ekonomske svobode, in na drugi najmanj kapitalistične oz. najbolj socialistične tiste, ki imajo najnižjo povprečno svobodo. Med najbolj kapitalističnimi so tako države, ki so na vseh področjih precej svobodne, kot tiste, ki so na večini zelo svobodne, na nekaterih pa manj.

ZDA, domnevno najbolj ekonomsko svobodna razvita država, dosega na področju velikosti države stopnjo svobode 8, zaščite lastninskih pravic 7,4, stabilnosti denarnega sistema 9, svobode mednarodne trgovine 7,4 in zmernosti regulacije 8,8, splošna ocena svobode je 8. Švedska, prototip skandinavskega modela, ki ga presenetljivo veliko akademikov, politikov kot Sanders in Alexandria Ocasio Cortez, in političnih komentatorjev, kot je Uygur, neprevidno označuje za »socialističnega«, dosega stopnjo splošne ekonomske svobode 7,5. Na področju zaščite lastninskih pravic ima oceno 7,8, stabilnosti denarja 9,4, svobode mednarodnega trgovanja 8,2 ter zmernosti regulacij 8,2. Samo na enem področju dosega »slabši« rezultat, ki niža stopnjo njene povprečne ekonomske svobode. Zelo »nekapitalistična« ((zelo nesvobodna) je na področju velikosti države, ki je ocenjeno s 3,4. Švedska je torej izrazito kapitalistična oz. ekonomsko svobodna država, ki odstopa od libertarnega ideala svobodnega trga zaradi radodarne države blaginje (prerazdelitvenih socialnih politik).
 
Morda pa je Švedska samo izjema, ki zamegljuje glavno sporočilo omenjenih politikov? Poglejmo, kako ekonomsko svobodne so na različnih področjih ostale skandinavske države.

Vidimo lahko, da so ZDA samo v kategoriji velikosti države daleč bolj svobodne.  Na treh od štirih področij so na prvem mestu (najbolj svobodne) Norveška, Danska in Finska, ZDA pa na zadnjem. Kjer je prva ZDA (pri zmernosti regulacij), so razlike presenetljivo majhne. Vsekakor se po teh štirih od petih glavnih kazalcev ekonomske svobode ne zdi, da so skandinavske države socialistične. Sklepam torej, da ko je rečeno, da je ZDA kapitalistična, Švedska pa socialistična, je takšno opredeljevanje držav največkrat zavajajoče in površno. Mislim, da bi morali govoriti o stopnjah kapitalističnosti in socialističnosti. Potem lahko rečemo, da je stopnja socialističnosti višja na Švedskem po enem merilu (npr. višini davkov), po drugih pa je stopnja kapitalističnosti večja kot v ZDA.

Skratka, mislim, da ne moremo govoriti o modernih državah blaginje kot proto socialističnih državah, lahko pa trdimo, da je v nekaterih vidikih v njih kar nekaj socialističnih primesi. Skandinavske države so robustna kapitalistična gospodarstva s precejšnjo zaščito za delavce in zmerno visokimi davki.

* Pripis: Zavedam se, da ta razprava temelji na samo enem od obstoječih ekonomskih indeksov in je zato nepopolna oz. samo začetek širše analize. Običajno pa se o tej temi govori še veliko bolj površno z le nekaj podatki (recimo samo z ozirom na davke) in še to podatki iz različnih, neprimerljivih baz. Zato sem s svojim prispevkom poskušala vsaj nakazati, v katero smer bi bilo bolj primerno zapeljati tovrstne analize. Odprto vprašanje ostaja, katera mednarodna baza je najustreznejša; tu sem le na podlagi ene mednarodne baze konsistentno primerjala ekonomsko svobodo po vseh glavnih dejavnikih. Poleg tega (in tega nisem storila) bi bilo treba pogledati tudi kvalitativno drugačne empirične kazalce (ne samo indeksov) svobode, če bi želeli narediti zares temeljito in večplastno primerjavo.