»Kakšno funkcijo ima ta pojav?«: o pasteh funkcionalističnega razmišljanja

Avtor: Tibor Rutar

​​Sociologija je bila nekoč praktično sinonimna s funkcionalizmom. Poleg mnogih drugih sta bila za to prvenstveno odgovorna Émile Durkheim in Talcott Parsons, sploh slednji. Danes ni več tako; čeprav je osnovna poteza funkcionalističnega načina razmišljanja, ki jo opisujem spodaj, žal še vedno močno usidrana v sociološki zdravi razum. Sociologi ne ponujajo več veliko samooklicanih funkcionalističnih razlag. Še manj oglašujejo vélike, vseobsegajoče funkcionalistične teoretske sisteme, kakršen je bil Parsonsov. Zakaj? Vsaj deloma zato, ker danes precej trdno vemo, da v sociologiji ta tip razlag običajno preprosto ne deluje, čeprav je na prvi pogled zelo privlačen in intuitiven.

Funkcionalizem lahko pomeni marsikaj, toda kot izraz uporabljam za namen tega zapisa, gre preprosto za posebno vrsto znanstvenega razlaganja, ki skuša biti precej drugačna od običajne vzročne znanstvene razlage.[1] Kot je znano, slednje zgolj navajajo vzroke, ki naj bi bili odgovorni za nastanek danega pojava. Zakaj se je zgodila prva svetovna vojna? Zaradi spleta predhodnih vzrokov, ki so vodili k njej – denimo zaradi (1) evropskega medimperialnega rivalstva, (2) takratnih vojaških zavezništev, (3) pozne industrializacije Nemčije, (4) atentata Franza Ferdinanda itd. Shematično prikazano:

• vzrok X  --> pojav A

Tako je v grobem videti običajna vzročna razlaga. Pojav pa razložimo funkcionalno, ko se sklicujemo ne na njegove predhodne vzroke, marveč na njegove pozitivne posledice. Zakaj obstaja ali se je zgodil pojav A? Zato, ker ima pojav A pozitivno posledico Y. Denimo: »Prva svetovna vojna se je zgodila zato, ker je (ali da je) počistila strukturna družbena protislovja, ki so se po desetletjih industrializacije nabrala v evropskih kapitalističnih družbah.« Shematično prikazano:

• posledica Y, ki jo ima pojav A --> pojav A

Takšne vrste razlag pogosto slišimo pri poenostavljenih (in, strogo vzeto, napačnih) predstavitvah evolucijske biologije. Zakaj imajo žirafe dolge vratove (pojav A)? Zato, ker z njimi lažje preživijo v okolju, kjer je hrana visoko (pozitivna posledica Y). Žirafe »potrebujejo« dolge vratove. Če jih ne bi imele, ne bi preživele. Zato imajo dolge vratove. Sociologi so sploh v 19. in 20. stoletju analogno sklepali glede svojega predmeta proučevanja, tj. družbenih pojavov. Zakaj se je zgodila vojna? Zato, ker je razrešila strukturna protislovja kapitalizma in ga s tem rešila pred samim seboj. Če ne bi bilo vojne, bi se kapitalizem sesul. Kapitalizem »potrebuje« vojne. Brez njih bi propadel. Zato se zgodijo vojne. Še en, bolj klasičen sociološki primer: Zakaj obstaja religija? Zato, ker povečuje kohezijo v družbi in s tem omogoča njeno preživetje ali zviša verjetnost, da družba ne razpade. Če ne bi bilo religije, bi družbe lažje propadle. Družbe »potrebujejo« religijo. Zato obstaja religija.[2]

Kot stoji, je funkcionalna razlaga gotovo napačen način razlaganja pojavov, in to iz več kot le enega razloga. Prvič, posledice pojava A se začnejo šele, ko pojav A že obstaja, tj. ko ga je nekaj že povzročilo. To pomeni, da posledice pojava A ne morejo biti hkrati tudi njegov vzrok. Funkcionalne razlage nikoli ne morejo razložiti začetka, nastanka pojava. V najboljšem primeru lahko razložijo, zakaj se pojavi obnavljajo, nadaljujejo, kot enkrat že obstajajo iz drugih razlogov. Drugič, družba ni organizem, zato nima pravih bioloških potreb. Mogoče lahko v sociološkem kontekstu govorimo o potrebah na metaforičen način, toda ta ne bo v pomoč pri rigoroznih razlagah družbenih pojavov. Navsezadnje tudi v primeru, da bi družba dobesedno imela potrebe na tak način, kot jih imajo živi organizmi, gola prisotnost potreb ne razloži veliko. Na primer, iz dejstva, da ima človek potrebo po hrani, ne sledi, da bo ta potreba nujno zadovoljena, izpolnjena – sploh v primeru, ko je hladilnik prazen, trgovina pa zaprta. Če se torej izkaže, da ima kapitalizem res (metaforično) potrebo po vojnah, kar je malo verjetno, na podlagi zgolj tega dejstva še ne moremo razložiti, zakaj vojne dejansko tudi obstajajo (oziroma se ponavljajo, ko enkrat že obstajajo).

Toda to je nemara preveč dobesedno, naivno razumevanje funkcionalnih razlag. Funkcionalne razlage so lahko bolj upravičene, če nekoliko prilagodimo njihovo definicijo. Rekli bi lahko, da je funkcionalna razlaga tista razlaga pojava A, ki pove, zakaj se ta pojav obnavlja ali krepi, ko enkrat nastane. Vzrok X povzroči pojav A. Pojav A ima nato pozitivne učinke Y. Ti pozitivni učinki Y prispevajo k temu, da se pojav A obnavlja skozi čas. Shematično prikazano:

• vzrok X --> pojav A --> pozitivna posledica Y --> obnavljanje/krepitev pojava A

To je veliko bližje dejanskemu načinu razlaganja v evolucijski biologiji. Genetska mutacija (vzrok X) povzroči, da imajo nekatere žirafe daljši vrat kot običajno (pojav A). Dejstvo, da imajo te živali daljše vratove v določenih ekoloških pogojih v primerjavi z ostalimi živalmi iste vrste, učinkuje pozitivno na verjetnost, da preživijo (posledica Y). To pa nadalje vodi k razširjanju odstotka žiraf z daljšimi vratovi v celotni populaciji žiraf (obnavljanje pojava A). Zgodovinski vzrok pojava A izpade iz funkcionalne razlage. Funkcionalna razlaga ne more razložiti, zakaj je nastal pojav A. Lahko pa razloži, zakaj se je obnavljal, ko je enkrat nastal. Žirafe, ki niso imele genetske mutacije, ki bi jim dala daljši vrat, so zaradi ekoloških pritiskov (pomanjkanja hrane na primerni višini) začele odmirati. Preživele so (in imele potomce) predvsem tiste, ki so imele zaradi mutacij vratove, ki so bili v danih ekoloških razmerah primerno visoki za doseganje hrane in torej preživetje.

Pri vsem tem je zelo pomembno in v sociologiji skoraj vedno spregledano, da moramo poznati, navesti ter teoretsko in empirično utemeljiti domnevni mehanizem s povratno zanko, zaradi katerega naj bi se posledice pojava razpletle v vzroke njegovega nadaljnjega obstoja. V evolucijski biologiji s tem nimamo težav, ker je tak mehanizem oziroma vrsta mehanizmov dobro popisana in utemeljena: gre za mehanizme naravne selekcije, mutacije, genetskega zdrsa itd. V družboslovju običajno ni tako, zato moramo biti s funkcionalnimi razlagami veliko previdnejši in moramo imeti glede njih skromnejša pričakovanja.

Zakaj je poznavanje mehanizma tako pomembno? Ker brez teoretsko prepričljivega in empirično utemeljenega mehanizma s povratno zanko v funkcionalni razlagi nimamo dobrega razloga, da bi mislili, da so pozitivni učinki danega pojava dejansko povezani z njegovim obnavljanjem. Velikokrat imajo namreč pojavi pozitivne učinke, a ti nato ne pomagajo podkrepiti in obnoviti pojava. Na primer, Sonce s svojo toploto pozitivno učinkuje na življenje na Zemlji, a to pozitivno učinkovanje nato ne deluje nazaj na Sonce in ne prispeva k njegovemu obnavljanju. Nobenega mehanizma ni, ki bi ustvarjal povratno zanko.

Takšne pomanjkljive funkcionalistične razlage so v sociologiji pogoste. Za ponazoritev vzemimo tale znan marksistični primer. Predpostavimo, da rasizem pozitivno učinkuje na nadaljujoči obstoj kapitalistične družbe, ker denimo zaradi rasističnih predsodkov delavci z različnimi barvami polti ustvarjajo manj medsebojne solidarnosti – ta je nujni predpogoj vsake revolucije –, kot bi je ustvarjali sicer. Ne vem, ali to res drži na tako enoznačen način, saj rasizem nima samo enega – omenjenega – učinka. Toda recimo, da predpostavka drži. Ali je to dovolj, da lahko izpeljemo funkcionalistično razlago, po kateri bi trdili, da kapitalizem funkcionalno razlaga prisotnost rasizma? Ne, ni dovolj. Še vedno namreč ne vemo, ali predpostavljeno pozitivno učinkovanje rasizma na preživetje kapitalizma nato deluje nazaj na rasistične predsodke in prispeva k obnavljanju ali celo krepitvi predsodkov. Dokler ne najdemo in ne navedemo nobenega verjetnega mehanizma s povratno zanko, ki bi sklenil krog, nimamo legitimne funkcionalistične razlage. Mogoče takšen mehanizem obstaja in mogoče ga lahko namislimo. A preden to storimo, nimamo legitimne funkcionalne razlage, saj krog ni sklenjen. Rasizem v zgornjem primeru (po predpostavki) prispeva k preživetju kapitalizma, toda ni nam teoretsko jasno, kako bi nato kapitalizem nazaj vplival na preživetje oziroma krepitev rasizma, saj nismo navedi nobenega mehanizma.

Enostavno rečeno, nekateri pozitivni učinki (denimo učinki Sonca na življenje na Zemlji ali rasizma na obnavljanje kapitalizma) so epifenomen, stranski, naključni učinek, katerega delovanje se izteče v »slepo ulico« oziroma nima povratnega vpliva. Logika funkcionalizma v teh primerih – tj. običajno – ne velja.

[1] Kar sledi, temelji na 4. poglavju moje knjige Mikrotemelji in makrovzroki družbenih pojavov: sodobna sociološka metateorija.
[2] Če seveda z vsem tem mislimo preprosto, da se vojne in religije zgodijo zato, ker si konkretni človeški akterji namerno prizadevajo, da bi jih povzročili, razlaga stoji. Toda to ni več funkcionalistična razlaga, marveč gre za navadno vzročno razlago.