Levičarske in desničarske zmote o kapitalizmu: ter nekaj ugotovitev glede sodelovanja in zaupanja

Avtor: Tibor Rutar

Čez par dni s študenti 2. stopnje na FF UM po večletnem premoru z navdušenjem spet začnem z izvajanjem izbirnega predmeta Ekonomski razvoj in družbene neenakosti. Predavanja, ki sem jih pripravil za semester, med drugim vključujejo poglobljeno razpravo o malthusovskem stanju predkapitalističnih gospodarstev, teoretskih in empiričnih vidikih izkoriščanja v sodobnem kapitalizmu (popolna konkurenca, nepopolna konkurenca, monopson, model iskalnih stroškov), raznovrstnih pomenih, mitih in resnicah zloveščega »neoliberalizma«, ki naj bi ugrabil svet po vzponu Ronalda Reagana in Margaret Thatcher na oblast v osemdesetih, pa o ekonomski zapuščini evropskega kolonializma (v Evropi in po svetu), kapitalistični logiki plantažnega suženjstva, današnjemu stanju dohodkovne in premoženjske neenakosti ter še marsikaj. 

Pri pripravljanju in posodabljanju predavanj sem se spomnil, da smo na Sociološko gledano v zadnjih 2 letih in pol objavili kar nekaj zapisov o kapitalizmu in njegovih učinkih. Pomislil sem in ugotovil, da smo (nenačrtno) o kapitalizmu pisali tako na načine, ki bi znali zmotiti nekatere levičarje, pa tudi na načine, ki ne bodo ugodni za nekatere desničarje. Spodaj zato sledita dva seznama s povezavami na različne objave. Najprej seznam nekaj primerov napačnega razmišljanja in sklepov, ki jih včasih zagovarjajo desničarji, potem pa še seznam mitov, v katere glede kapitalizma verjamejo nekateri levičarji. O 7. točki pri prvem in 8. točki na drugem seznamu še nismo podrobneje pisali,  zato temu par besed namenim spodaj.

​Desničarske zmote:
1. Ni res, da obstaja neizpodbitni matematični dokaz, da je kapitalizem Paretovo (tj. razporeditveno) učinkovit v svojem delovanju in v tem smislu najoptimalnejši sistem. T. i. prvi teorem ekonomije blaginje ni povsem brezzob, a obenem tudi ni tako močen, kot se zdi na prvi pogled.
2. Ni res, da je bila vsaka kapitalistična družba do sedaj zgolj anomalični, nepravi »pajdaški kapitalizem« in da »pravega kapitalizma« sploh še nismo imeli ter da ko ga bomo imeli, bo gotovo deloval bolje. Vsak kapitalizem bo vsaj deloma pajdaški; nekateri bodo bolj, nekateri manj, tako kot to velja za socialistične družbe v preteklosti in morebitni prihodnosti.
3. Ni res, da ima kapitalizem enoznačno pozitiven vpliv na položaj žensk in da zmanjšuje diskriminacijo, ki jo doživljajo.
4. Ni res, da kapitalizem elegantno, brez konfliktov in velikih trenj vodi k demokratizaciji družbe. Demokracijo lahko strukturno tolerira (in tudi tipično jo), toda v mnogo primerih predvsem zaradi mobilizacije navadnih ljudi proti interesom vladajočih (tudi ekonomskih, kapitalističnih) elit.
5. Ni res, da obsežna država blaginje in robustni programi redistribucije bogastva močno najedajo motor gospodarske rasti in jedro kapitalizma ter da peljejo v politično diktaturo/tlačanstvo. Prostotržne države blaginje (Free-market welfare states) lahko obstajajo, obstajajo (predvsem v Severni Evropi) in so zelo uspešne.
6. Ni res, da plače delavcev v kapitalizmu praktično ne morejo stagnirati in da bodo vedno ali skoraj vedno opazno rastle. Včasih plima ne dvigne vseh čolnov.
7. Ni res, da kapitalizem s svojo konkurenčnostjo predvsem tepta in uničuje sodelovanje in medsebojno zaupanje.
 
Levičarske zmote:
1. Ni res, da kapitalizem povzroča ekstremno revščino – ravno obratno drži. Prav tako ne drži, da je kapitalizem vedno inherentno izkoriščevalski in da je nedavni naraščajoči razkorak med plačami in produktivnostjo delavcev (ki velja predvsem v ZDA, veliko manj v Evropi), nujno rezultat izkoriščanja.
2. Ni res, da je ZDA primer skoraj čistega kapitalizma, skandinavske države pa so praktično socialistične. Lastninske pravice so v vseh skandinavskih državah bolj uveljavljene kot v ZDA, njihova mednarodna trgovina je bolj odprta in svobodna, njihova stopnja državne regulacije je izrazito zmerna. Skandinavske države so v primerjavi z ZDA veliko bolj socialistične (ali, bolj natančno, veliko manj kapitalistične) zgolj po velikosti države blaginje. Jedro kapitalizma – varne lastninske pravice in tržna konkurenca – je temelj skandinavskih držav.
3. Ni res, da so podnebne spremembe praktično v celoti rezultat kapitalističnega gospodarstva in se ne bi zgodile v socialistični (ali kakšni drugi, moderni, industrijski) ekonomski alternativi.
4. Ni res, da je bojkotiranje proizvodov iz sweatshopov (ali zgolj klici po strožji regulaciji sweatshopov) samoumevna rešitev za bedne delavske razmere. Niti ni res, da so v vsakem primeru (ali večini) sweatshopi najslabša možnost, ki jo imajo prebivalci držav v razvoju na voljo – čeprav drži, da so izrazito slaba v primerjavi z možnostmi, ki obstajajo drugje na svetu.
5. Ni res, da ima kapitalizem enoznačno slab vpliv na položaj žensk in da neti diskriminacijo, ki jo doživljajo.
6. Ni res, da je glavni razlog za politično nevednost in neracionalnost volivcev kriv kapitalizem. Večji del odgovornosti za ta pojav nosijo dejavniki, ki niso nič posebej odvisni od narave obstoječega ekonomskega sistema (bodisi kapitalizma bodisi socializma).
7. Ni res, da kapitalizem s seboj pripelje politično diktaturo in da zelo težko, redko tolerira demokracijo.
8. Ni res, da kapitalizem s svojo konkurenčnostjo predvsem tepta in uničuje sodelovanje, pravičnost oziroma recipročnost in medsebojno zaupanje.
 
Zadnja točka na obeh seznamih je posebej zanimiva, ker na prvi pogled trg in tržna konkurenca v kapitalizmu deluje predvsem razdiralno glede sodelovanja in zaupanja, saj dozdevo neti predvsem sebičnost, pohlep, sovraštvo, lažnivost, odtujenost in nasploh slabe medčloveške odnose. Toda izsledki psiholoških in antropoloških raziskav, ki jih več desetletji po celem svetu opravljajo psihologi, antropologi, vedenjski ekonomisti idr., so dokaj sozvočni in slikajo drugačno podobo. Trgi in tržna konkurenca imajo zanimiv odnos do omenjenih značilnosti. Takole svoje raziskave povzema Herbert Gintis, ki bo sociologom znan predvsem po dveh kritičnih marksističnih delih Schooling in Capitalist America in Democracy and Capitalism (skupaj s Samuelom Bowlesom) iz leta 1976 in 1986. Njegovi nazori so se od takrat nekoliko spremenili.

Gibanja za versko svobodo in svobodo življenjskega stila, spolno enakost in demokracijo so cvetela in so bila zmagovita v družbah, ki jim vlada tržna menjava, in nikjer drugje. S kolegi smo našli dramatične dokaze glede tega pozitivnega odnosa med trgi in moralo v naši študiji pravičnosti v enostavnih družbah – lovci in nabiralci, hortikulturalisti, nomadski pastirji, majhni ustaljeni kmetovalci – v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji. 12 profesionalnih antropologov in ekonomistov je obiskalo te družbe in z lokalci igralo standardne igre ultimata, javnih dobrin in zaupanja. Člani teh družb so tako kot prebivalci razvitih industrijskih družb izkazali precejšno mero moralne motivacije in pripravljenost žrtvovati denarne koristi v zameno za pravičnost in recipročnost, celo v anonimnih situacijah brez ponovljivosti. Še bolj zanimivo za naš namen pa je, da ko smo za vsako družbo izmerili stopnjo tržne izpostavljenosti in sodelovanja v proizvodnji, smo ugotovili, da tiste družbe, ki imajo več tržne izmenjave z bližnjimi velikimi skupinami, izkazujejo večjo mero motivirane pravičnosti. Ideja, da tržne ekonomije naredijo ljudi pohlepne, sebične in nemoralne, je preprosto napačna.​

​Vedenjski ekonomist, antropolog in kulturni evolucionist Joseph Henrich, avtor nedavne uspešnice The WEIRDest People in the World (2020), povzema svoje raziskave, s katerimi spodbija neoklasično ekonomsko idejo, da se ljudje vedejo kot Homo economicus, takole. 

​Naši subjekti so bili v razponu od oddaljenih lovcev-nabiralcev brez tržne vpetosti do urbanih skupin, ki so bile popolnoma odvisne od trgov. Ljudje iz najmanj tržno vpetih skupnosti so v [igrah ultimata] v povprečju delili zgolj četrtino ponujene vsote, medtem ko so tisti v najbolj tržno vpetih skupnostih, recimo v podeželskem Misuriju, delili približno polovico. … Izsledki iz drugih študij pričajo o isti zgodbi. Posamezniki iz skupnosti z večjo tržno odvisnostjo so bili bolj egalitarni pri delitvi vsote v vseh treh igrah. Ta učinek ostane tudi, ko statistično kontroliramo za razlike v dohodku, bogastvu, izobrazbi, velikosti gospodinjstva, spolu, starosti, religiji in velikosti skupnosti. … Ljudje, ki so živeli bližje trgom, so bili bolj sodelovalni, tudi po kontroliranju za … mnogo drugih spremenljivk.

​Nedavno je poročal tudi o zanimivem primeru psihološkega učinka bančne deregulacije v ZDA v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki se je zgodil zaradi nastopa telefonskega bančništva, novih sistemov ocenjevanja kredita in bankomatov.

​Rezultati so izraziti. Skoraj takoj po deregulaciji se je konkurenčnost začela zviševati. Temu sledi, praktično sočasno in korak  za korakom, zviševanje zaupanja. Po približno desetletju so bile stopnje zaupanja v povprečju 12 odstotnih točk višje v državah, ki so izkusile deregulacijo. To pomeni, da če je v letu po deregulaciji 50 % ljudi v državi mislilo »večini ljudi lahko zaupaš«, je desetletje kasneje 62 % ljudi mislilo enako.

​Je to zgolj anomaličen rezultat, ki velja v ZDA? Ne, analiza podatkov za Nemčijo med letoma 2003 in 2013 je pokazala enako. V tem desetletnem obdobju so raziskovalci sledili spremembe pri določeni skupini posameznikov (skupina je ostala enaka v celotnem obdobju). »Rezultati kažejo, da ko je oseba vstopila v bolj konkurenčno industrijo, so stopnje zaupanja tendenčno narastle.« In obratno, prestopu v manj konkurenčno industrijo je sledil padec v stopnji zaupanja.

Te in druge raziskave namigujejo, da medskupinsko tekmovanje, ki je vpeto v marsikatero moderno družbeno, ekonomsko in politično strukturo, lahko ustvarja podcenjeno družbeno dinamiko, ki povzroča in ohranja visoke stopnje neosebne prosocialnosti – zaupanje, pravičnost, iskrenost in sodelovanje s tujci. … Ustrezno zamejeno medskupinsko tekmovanje lahko ustvarja zaupanje in sodelovanje …

​Kapitalizem in modernost sta zapletena pojava, ki ju v njuni večplastni celoti tradicionalne politične analize ne uspejo zajeti popolnoma pravilno. Kapitalistični trg in konkurenca v nasprotju z našimi pogostimi intuicijami nista zgolj paket sebičnosti, moralne izprijenosti in spodjedanja sodelovanja – tako kot se seveda v njem ne cedita le med in mleko.