Ljudje nismo ovce: še enkrat o napakah teze o vladajoči ideologiji

Avtor: Tibor Rutar

​Konec januarja letos je izšla knjiga Not Born Yesterday, v kateri se je kognitivni znanstvenik Hugo Mercier namenil storiti dvoje. Prvič, teoretsko razmišlja, ali je evolucija z naravnim odbiranjem favorizirala ljudi, ki so popolnoma (ali precej) naivni in konformistični, ko so v stiku z drugimi ljudmi, ali ljudi, ki so previdnejši in bolj selektivni pri zaupanju drugim v komunikaciji. Drugič, empirično povzema veliko politološke, antropološke, psihološke in druge literature z namenom razbiti trdovratne mite o slavnih (in domnevnih) primerih množične preslepljenosti, na videz blaznega konformizma in nerazumne poslušnosti. Mercierjev sklep je, da ljudje uporabljamo – včasih neuspešno, a pogosto presenetljivo uspešno – celo vrsto evolucijskih kognitivnih mehanizmov in miselnih bližnjic, prek katerih v pogojih negotovosti pripisujemo večjo ali manjšo mero verjetnosti različnim izjavam in akterjem glede na subtilne in štrleče znake iz okolja, v katerem komunikacija poteka.

Kot rečeno, ti kognitivni mehanizmi, ki jih Mercier med drugim utemeljuje z najnovejšimi izsledki iz eksperimentalne psihologije, niso vedno zanesljivi. Včasih zatajijo in so odgovorni za sprejemanje in širjenje nekaterih zares absurdnih idej. Toda presenetljivo velikokrat – veliko pogosteje, kot mislijo zagovorniki tez o vladajoči ideologiji in množični naivnosti – delujejo in ljudi obvarujejo pred osebno nevarnimi ideologijami in dejanji. Navsezadnje so bili tisti, ki so bili v evolucijski preteklosti radikalno zaupljivi do drugih, lahek plen za manipulatorje ter so imeli zato veliko nižje možnosti za uspešno preživetje in reprodukcijo. Neprevidna zaupljivost brez dobrih razlogov preprosto ni bila evolucijsko stabilna.

Mercier ne poudarja dovolj, čeprav je precej pomembno, da omenjeni kognitivni mehanizmi pogosto delujejo ravno takrat, ko je zares veliko na kocki, sploh ko gre dobesedno za življenje in smrt. Če gre torej za ne preveč abstraktne in za osebno nenevarne ideje, je verjetnost, da jih bo velika večina ljudi sprejemala naivno in brez dobrega razloga, običajno relativno nizka. To pomeni, kot sem že pisal, da smo ljudje – ravno obratno – veliko bolj nagnjeni k sprejemanju fantastičnih in zmotnih idej predvsem v situacijah, kjer to za nas osebno ni preveč nevarno ali je celo koristno (racionalna neracionalnost). Podobno se seveda zgodi v tistih situacijah, kjer več sicer verodostojnih znakov namiguje, da je ideja smiselna, četudi tokrat v resnici ni.

Mercierjev povzetek široke empirične literature o »preslepljenosti« dobro podpira njegov teoretski sklep. Skozi svoj pregled namreč ugotovi, da »tisti, ki poskušajo prepričati množice – od demagogov do oglaševalcev, pridigarjev in kampanjskih operativcev – skoraj vedno precej klavrno pogrnejo. Srednjeveški kmetje so s svojim trmastim upiranjem krščanskim konceptom duhovnike v Evropi pahnili v obup. Neto učinek kampanjskih trikov, kot so pamfleti in robotski klici, je blizu ničle. Domnevno vsemogočna propagandna mašinerija nacistov je imela komaj kakšen vpliv na svoje občinstvo – Nemcev ni uspela niti prepričati, da bi vzljubili naciste.«

Med branjem te zanimive knjige mi je na misel prišlo par klasičnih primerov domnevno neizpodbitnih dokazov, ki naj utemeljevali nazor, da smo ljudje brezupno ideološko naivni. V nadaljevanju jih nekaj navajam in jih tako s pomočjo Mercierjeve nove knjige kot tudi lastnega raziskovanja literature jedrnato komentiram.

1. Nacizem in Hitlerjeva propaganda

Mercier pretirava, ko trdi, da »vsemogočna propagandna mašinerija nacistov« ni imela praktično nobenega učinka na Nemce. Toda prav ima, da je podoba nacistične propagande kot »vsemogočne« (ali skoraj vsemogočne) preprosto napačna.

a. Voigtländer in Voth (2015) sta v svoji nedavni študiji vpliva nacistične propagande ugotovila, da je predvojna šolska antisemitska propaganda močno vplivala na otroke. Toda obenem sta raziskovala tudi regionalne razlike v dostopnosti oziroma intenzivnosti te in drugih vrst (radijske, filmske ipd.) propagande. Če ima  propaganda visok in avtonomni vpliv na prepričanja ljudi (vključno s tipičnimi, tj. odraslimi ljudmi), bi pričakovali, da bodo področja, ki so ji bila bolj izpostavljena, beležila največji porast antisemitizma. Raziskovalca sta ugotovila, da gola izpostavljenost propagandi oziroma prostorska intenzivnost propagande nima učinka. Največji učinek na regionalno raznolikost v porastu antisemitizma je pravzaprav imel predhodni antisemitizem. Kot povzema Mericer: »Samo področja, ki so bila najbolj odprta za antisemitizem, še preden je Hitler prišel na oblast, so bila občutljiva za propagando. Ljudje s teh področij so morda videli antisemitsko propagando kot zanesljiv znak, da je bila vlada na njihovi strani in da se lahko končno prosto izražajo.« Voigtländer in Voth sama poudarjata, da njuna študija »empirično pritrjuje Goebbelsovemu slavnemu argumentu, da je propaganda lahko učinkovita samo, kadar je v grobem skladna s predobstoječimi predstavami in prepričanji.« Propaganda torej deluje in je pomembna (sploh, kot bi pričakovali, v šolah in pri otrocih), a običajno ne deluje na način, da bi kar lastnoročno, avtonomno izgradila človekova prepričanja in izrazito močno usmerjala človeško obnašanje. 

b. Še ena (podobna) študija je preučila učinke radijskega oddajanja. Raziskovalci so ugotovili, da je bila radijska propaganda učinkovita predvsem na področjih, kjer je bil antisemitizem zgodovinsko visok, medtem ko je imela drugod, kjer je bil antisemitizem zgodovinsko nizek, celo negativen učinek.
​
c. Tudi neskončna vrsta Hitlerjevih govorov ni drastično oblikovala prepričanj tipičnega Nemca. Selb in Munzert (2018) sta v svoji previdni in empirično rigorozni študiji ugotovila, da so imeli Hitlerjevi govori »zanemarljiv vpliv na volilne izide Nacistov« v ključnem obdobju 1927–1933.

č. Kershawova slavna kvalitativna študija The Hitler Myth (1987) priča o podobnem. Nacistična propaganda nikakor ni bila nepomembna, toda »učinkovita je bila predvsem v primerih, ko je gradila na že obstoječih vrednotah in prepričanjih, ne ko jim je nasprotovala.« (1987, str. 4)  Še več, konkretna vsebina ideologije ni ključna. Kot sklepa Kershaw: »občudovanje Hitlerja ni toliko izhajalo iz sprejemanja bizarnih in ezoteričnih principov nacistične ideologije, kot je izhajalo iz družbenih in političnih vrednot, ki jih lahko prepoznamo v mnogo drugih družbah.« (1987, str. 10)

d. Kasneje, v času vojne, sta se Hitlerjeva domnevna karizma in ideološka moč spet izkazali kot precej šibkejši v primerjavi z zdravorazumsko podobo ideološke virulence. Kot povzema Mercier:

Nacistična propaganda ni uspela prepričati večine nemških delavcev, da bi prostovoljno prispevali k vojnim prizadevanjem. Mnogi so se upirali prek absentizma. … Kaj pa nemška vojska, ki se je do smrti borila v bitkah, za katere se je vedelo, da so izgubljene? … Študije nemški vojakov vedno znova pokažejo, da so 'politične vrednote igrale zelo skromno vlogo pri vzdrževanju motivacije za bojevanje.' Namesto tega je bila glavna motivacija za vojake povsod podpora majhne skupine, v katero so bili vpeti, tj. ljudje, s katerimi so se bojevali vrsto let in s katerimi so delili tegobe in tkali posebne vezi zvestobe. Tudi strah je imel svojo vlogo: strah pred strelskim vodom v primeru neuspele desertacije (to se je zgodilo tisočim nemških vojakov) ter strah pred smrtjo v primeru sovražnikovega zajema (redki vojaški zaporniki so se vrnili z vzhodne fronte nazaj v Nemčijo, medtem ko je bilo stanje veliko boljše na zahodni fronti, kar je vodilo k pogostejšim desertacijam)

​e. Podobno o šibkost avtonomne propagande in ideološkega »ustvarjanja« ljudskih prepričanj na eni strani ter pomembnosti materialnih interesov in že obstoječih prepričanj na drugi pričata pomembni kvantitativni študiji Williama Brusteina (1996), Logic  of Evil, in Götza Alyja (2007), Hitler's Beneficiaries. 

2. Poslušnost in upiranje izkoriščanih v različnih političnih sistemih, kulturah in zgodovinskih obdobjih

a. V nasprotju s predstavo o vsemogočni »vladajoči ideologiji«, »ljudeh kot produktih družbenega sistema« in »množični preslepljenosti ljudstva« neposredni materialni dokazi, kot so fragmenti pesmi, dnevniških zapisov, tradicionalnih pripovedi in drugih besedil, kažejo, da so tako kmetje iz starodavnega Egipta (okoli leta 1800 pr. n. št.), pesniki in filozofi iz starodavne Grčije (okoli let 700, 590, 522, 415, 399 pr. n. št.) ter kitajski umetniki pred 2300 leti protestirali proti politični nadvladi, nerecipročnosti in izkoriščanju, kot so to počeli tudi Indijci (200, 100 in 95 let pr. n. št.), rimski zgodovinarji in sužnji (leta 150 in 300 n. št.). V 9. stoletju so se zvrstili upori sužnjev na področju današnjega Iraka. Po indijski legendi je le 100 let kasneje jogi Civavakkiyar protestiral zoper kastni sistem. Nadaljnjih sto let kasneje je filozof Al-Ma'ari, ki se je rodil na območju sodobne severne Sirije, spodbijal avtoriteto in tradicijo z zagovorom razuma. Za sodobnejši čas (od leta 1000 naprej) in za modernost (od leta 1800-1900 naprej) je dokazov o istih pojavih nepokorščine nepregledno veliko. Že samo Verso Book of Dissent ima za to obdobje 500 strani dokumentacije, ki sega na vse kontinente sveta in stotine kultur.[1]

b. Toda če je tako, zakaj potem ni veliko več podobnega upiranja proti diktaturam in izkoriščanju?

V odgovoru na to vprašanje sta pomembni dve poanti, o katerih sem že pisal za blog, pa tudi v svojih akademskih člankih (#1, #2). Prvič, ogromna razlika obstaja med obnašanjem in zavestjo. Obnašanje je lahko takšno, da je skladno s pričakovanimi normami in vladajočimi ideologijami, in je torej neuporniško, kot tudi pogosto je v javnem življenjem (vsakdanje prakse upiranja, kot so počasno delo, simuliranje, prebeg, lažno sodelovanje, postopanje, lažna nesposobnost, obrekovanje, so običajno prikrite, nejavne, skromne). Toda to ne pomeni, da akter, ki se v javnosti ne obnaša uporniško, nima obenem tudi zagrenjene, disidentske zavesti o tem, kar je prisiljen početi. Če gre za to, torej za zagrenjeno zavest, a obenem neuporniško javno obnašanje, imamo dokaz, da ljudje ne ponotranjajo kar avtomatično normativnih pričakovanj družbe, čeprav se na prvi pogled zdi tako (zaradi njihovega ubogljivega javnega obnašanja). Pojem zakrivanja preferenc Timurja Kurana sporoča podobno poanto.

Drugič, obstajajo jasni, pragmatični razlogi, zakaj je večina ljudi večino časa javno neuporniška, čeprav se zasebno ne strinjajo z oblastjo in izkoriščanjem ter bi se v idealnih okoliščinah želeli upirati:
​

• bojazen neosebnih in osebnih sankcij s strani elit,
• izguba potencialnih (četudi skromnih) privilegijev in nagrad, ki pritičejo ubogljivim,
• pomanjkanje materialnih in nematerialnih sredstev za uspešen upor,
• možnost bolj realističnega alternativnega (neuporniškega in individualističnega) delovanja, ki izboljša položaj podrejenega brez velikega tveganja. 

Kot povzema Scott:

Da to razumemo, preprosto pomeni, da razumemo, kakšna je po vsej verjetnosti situacija večine podrejenih razredov v zgodovini. Živijo v pogojih, ki povečini niso njihova stvaritev, in njihove neizprosne materialne potrebe zahtevajo dnevno prilagoditev tem pogojem. Disidentski intelektualci iz srednjih in višjih razredov imajo lahko občasno privilegij, da se osredotočajo izključno na razmišljanje o dolgoročni strukturni spremembi, toda kmetstvo in delavstvo se ne more rešiti vsakdanjih pritiskov zaslužka za preživetje. Če opazimo, kot bomo videli v moji študiji, da je velik del obnašanja v vsakdanjem družbenem življenju v Sedaki 'konformističen', ne moremo sklepati, da izhaja iz nekakšne simbolne hegemonije ali normativnega konsenza, ki so ga dizajnirale elite ali država. Prisila vsakdanjika je povsem dovolj.

3. Famozni Milgramov in Zimbardov eksperiment

a. Resnica glede Zimbardovega »zaporniškega eksperimenta« je, da je – trdovratnemu mitu navkljub – popolnoma zgrešen. Čeprav to vemo že dlje časa, je Thibault Le Texier v impresivnem novem članku (2019) s pomočjo novih intervjujev udeležencev tega domnevnega eksperimenta in z odkritjem novih arhivskih podatkov zabil zadnji empirični žebelj v Zimbardovo metaforično krsto. Ta slavni »eksperiment«, ki naj bi dokazal, da je osebnost človeka popolnoma ali skoraj popolnoma določena s situacijo oziroma simbolno vlogo, ki mu jo drugi dodelijo, ni bil nikoli uspešno repliciran (!), njegov vzorec je smešno nereprezentativen in celo Zimbardo sam je v odzivu na kritike pred kratkim priznal, da v resnici ne gre za znanstven eksperiment. Še več, novi dokazi med drugim jasno razkrivajo, da so se udeleženci eksperimenta obnašali, kakor so se, zaradi implicitnih in izrecnih navodil Zimbarda in njegovih kolegov, češ da eksperiment ne bo deloval, če se ne bodo obnašali tako in tako, ter zaradi golega pričakovanja denarne nagrade po uspešnem koncu eksperimenta.

b. Milgramov eksperiment je primernejši. Z njim naj bi Stanley Milgram prikazal, da je večina ljudi (60 % udeležencev v eksperimentu) precej nagnjena k poslušnosti in bo ubogala avtoriteto tudi v situacijah, ko bi morala biti skeptična do nje. Večina naj bi na ukaz avtoritete v eksperimentu sprožala električne šoke nepoznanemu človeku v drugi sobi in niso se ustavili celo, ko so slišali vzdihovanje in krike. Toda tu moramo biti pozorni na celo vrsto nians, ki jih pop psihologija pozablja in glede katerih nas opominja Mercier (ali psihologinja Gina Perry v svoji knjigi Behind the Shock Machine). Prvič, 60 % ubogljivih subjektov je rezultat zgolj prve od 24 različic Milgramovega eksperimenta. V ostalih različicah je bila številka nižja. Drugič, približno polovica subjektov je dvomila v resničnost eksperimenta (tj. dvomili so, da s svojimi dejanji sprožajo električne šoke tujemu človeku); tisti, ki so bili prepričani, da gre zares, so večinsko (2/3) zavračali ukaze eksperimentatorja. Tretjič, prva različica Milgramovega eksperimenta v najboljšem primer kaže, da večina zaupa avtoriteti, kot jo pooseblja znanost, ne kar vsakršni avtoriteti (recimo Hitlerju). Subjekti so dobili celo vrsto sicer verodostojnih signalov iz okolja, da gre za varno situacijo. Povabljeni so bili v prostore prestižne univerze Yale in sprejel jih je znanstvenik v laboratorijskem plašču. To je še vedno lahko problematično, a ne potrjuje (kot se sicer ne katerim zdi) zaupljivosti v avtoriteto na splošno.

Mercier se v knjigi sprehodi čez mnogo drugih primerov, ki vključujejo religijo, širjenje govoric, mileniaristična gibanja, množično oglaševanje, lažne novice, guruje, čarovniška priznanja in slavne preroke. Čeprav je na nekaterih mestih bolj optimističen glede moči človeškega razuma, motivacije za odkrivanje resnice in pretežne zanesljivosti evolucijskih hevristik, kot sem jaz, se z njegovim glavnim argumentom, kot sem ga orisal zgoraj, povečini strinjam. Knjiga je izvrstna, zabavna in posebej primerna za tiste, ki so prepričani, da ljudje niso veliko drugega kot naivni družbeni avtomatoni.

[1] Za empirične študije in preglede skromnih in velikih uporov na primerih antičnega in sodobnega suženjstva, kastnega sistema, antičnih kmečkih družb, evropskega fevdalizma in kapitalizma, azijskih kmečkih družb pred in v času tranzicije v kapitalizem, ter azijskega kapitalizma glej:

• Joshua Cohen, “The Arc of the Moral Universe”, Philosophy & Public Affairs 26, št. 2 (1997): 91–134.
• Frances Fox Piven in Richard Cloward, The Poor People’s Movement. Why They Succeed, How They Fail (New York: Random House, 1979).
• James C. Scott, Weapons of the Weak. Everyday Forms of Peasant Resistance (New Haven: Yale University Press, 1985).
• James C. Scott, Domination and the Arts of Resistance: Hidden Transcripts (New Haven: Yale University Press, 1990).
• Vivek Chibber, Postkolonialna teorija in prikazen kapitala (Ljubljana: Sophia, 2015), 7. in 8. poglavje.
• Bryan S. Turner, Nicholas Abercrombie in Stephen Hill, The Dominant Ideology Thesis (London: Routledge, 2015).
• Michael Schwartz, Radical Protest and Social Structure: The Southern Farmers’ Alliance and Cotton Tenancy, 1880–1890 (Chicago: The University of Chicago Press, 1988)