Ne, nimamo matematičnega dokaza za Paretovo učinkovitost kapitalizma

Avtor: Tibor Rutar

​Kapitalizem je privlačno zagovarjati s sklicevanjem na prvi osnovni teorem ekonomije blaginje, ki je formalizacija Smithove ideje o »nevidni roki« in ki pravi, da trg v stanju popolne konkurence ustvarja Paretovo učinkovitost (ali Paretov optimum). Enostavneje rečeno, če je zadoščeno nekaj (strogim) pogojem, ima delovanje trga za izkupiček situacijo, v kateri nihče ne more več izboljšati svojega položaja, ne da bi se poslabšal položaj vsaj ene druge osebe. Trg je ekonomsko učinkovit in to lahko matematično dokažemo. Ena pomembna težava s tem zagovorom je, da v resničnem svetu prvi teorem ne deluje – celo približno ne.​

Pogoji popolne konkurence so med drugim, da je na trgu prisotno ogromno prodajalcev in ogromno kupcev, da ni eksternalij, da izmenjanje dobrine niso javne (tj. neizključljive in netekmovalne), da imajo ekonomski akterji popolne (ne asimterične) informacije ipd. Enostavno je videti, da v resničnem svetu trgi oziroma sektorji velikokrat niso popolnoma konkurenčni. Pogosto manjkajo en, dva ali trije pogoji, ki bi bili sicer potrebni za delovanje trga na način, da ustvarja Paretovo učinkovitost.

Običajni odziv zagovornikov na ta pomislek gre takole: seveda, trgi niso popolnoma konkurenčni, ampak to ni zares problematično za naš zagovor kapitalizma s sklicevanjem na prvi teorem ekonomije blaginje. Dokler je trg vsaj blizu popolne konkurenčnosti, tj. dokler sam po sebi ali s pomočjo države izpolnjuje večino omenjenih pogojev, smo tudi blizu Paretove učinkovitosti.
​
Na prvi pogled se odziv zdi prepričljiv in res je, da je pogosto ena od bolj zmotnih kritik ekonomskih modelov natanko ta, da niso povsem sozvočni z resničnostjo. Kritika je slaba, saj noben teoretski model sploh v družboslovju, pa tudi v naravoslovju, nikoli ne more biti povsem sozvočen z resničnim svetom. Vendar v primeru, ko govorimo o popolni konkurenci in Paretovi učinkovitosti, je kritika precej primernejša kot običajno.

Vir: Wikimedia, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Economics_Perfect_competition.svg

Richard Lipsey in Kelvin Lancaster sta namreč s svojo teorijo »druge najboljše možnosti« pokazala, da argument približnosti na tem mestu preprosto ne deluje. Pokazala sta dvoje.

• Prvič, že če en pogoj popolne konkurenčnosti ni izpolnjen in če so vsi ostali izpolnjeni, nimamo nobenega zagotovila, da bo trg ustvaril drugo najboljšo možnost takoj za prvo najboljšo možnostjo, tj. takoj za Paretovim optimum. Mogoče bo tak trg proizvedel drugo najboljšo možnost, morebiti tretjo ali celo četrto.

 

• Drugič in povezano, če v tem primeru, ko manjka en pogoj, odvzamemo še en pogoj (tako da sta zdaj odsotna dva), ne bo trg nujno dlje od Paretove učinkovitosti kot prej, ko je manjkal samo en, marveč bo morebiti celo bližje. Mogoče bo to druga najboljša možnost.

Da je tako, si lahko intuitivno osmislimo z močno poenostavljenim primerom. Če imamo podjetje, ki ima monopolni položaj (prvi pogoj popolne konkurenčnosti je torej odsoten) in ustvarja eksternalije (drugi pogoj je prav tako odsoten), se negativne posledice eksternalij in negativne posledice monopola (tj. negativne posledice glede na kriterij Paretove učinkovitosti) mogoče medsebojno izničujejo. Monopolist bo, ker je monopolist, proizvajal manj dobrin, kot bi jih konkurenčno podjetje, kar pa je zaradi prisotnosti škodljivih eksternalij (denimo onesnaževanja) dobro. Če situacijo spremenimo tako, da popravimo enega od obeh pogojev, denimo odstranimo monopol in vzpostavimo konkurenčnejši trg, bomo s tem ustvarili večjo količino proizvedenih dobrin, zaradi katerih pa žal nastaja še več slabih eksternalij. Razmere so bližje idealu popolne konkurence, a so obenem morebiti dlje stran od proizvajanja Paretove učinkovitosti kot prej.

To pomeni dvoje:

• Da se pri zagovarjanju trgov v resničnem svetu ne moremo sklicevati na prvi temeljni teorem ekonomije blaginje (teorem »nevidne roke«), češ da popolno konkurenčni trgi ustvarjajo Paretovo učinkovitost. Ne moremo namreč reči, da malo manj kot popolni trgi, ki obstajajo v resničnem svetu, ustvarjajo samo malo manj kot popolno Paretovo učinkovitost.

 

• Da vladna intervencija lahko ustvari Paretovo učinkovitost ne s spoštovanjem konkurenčnosti, kolikor je le mogoče, marveč – v primerih, ko popolna konkurenčnost ni možna – z dodatnim odmikanjem od ideala. Ko se sooča z odstopanjem od popolne konkurenčnosti v samo enem vidiku, ki ga recimo ne more popraviti, je lahko bolje, da prisili ta (ali kakšen drugi) sektor v še večje odstopanje od konkurenčnosti, tj. da mu odvzame še en pogoj popolne konkurenčnosti. S tem (nova situacija, 2 pogoja manjkata) bomo mogoče bližje Paretovi učinkovitosti kot z vzdrževanjem bolj konkurenčnega trga (status quo, 1 pogoj manjka).

Na tej točki bi lahko kdo mislil, da je s tem razrešen dolgotrajni konflikt med kritiki in zagovorniki kapitalizma. Mislil bi lahko, da smo kapitalizem v par odstavkih uspešno porazili in s tem morebiti celo dokazali superiornost državnih intervencij ali socializma nasploh. To ne drži. Lipseyjeva in Lancasterjeva teorija »druge najboljše možnosti« ovrže en nepraktičen (čeprav priljubljen) način zagovarjanja svobodnega trga, a ne pokaže veliko drugega.

Prvič, teorija »druge najboljše možnosti« ne dokazuje, da bo država s svojo intervencijo in odpravljanjem pogojev popolne konkurenčnosti nujno ali celo verjetno proizvedla približek Paretove učinkovitosti. Prav tako ničesar ne pravi o možnosti, da država zaradi drugih razlogov, kot so vpliv interesnih skupin, regulatorno zajetje, učinek kratkovidnosti, racionalna nevednost volivcev itd., ni preveč uspešna pri približevanju Paretovi učinkovitosti.

Drugič in povezano, država pogosto ne ve, katere pogoje popolne konkurenčnosti odvzeti (in kje), da bi se nepopolno konkurenčni trg približal Paretovi učinkovitosti. Vemo samo, da takšni pogoji obstajajo, a ne vemo, kateri točno so ti pogoji v vsakem primeru. Izkaže se, da je teorija »druge najboljše možnosti« sama nerealistična in da jo dopolnjujejo teorije »tretje najboljše možnosti«.

Tretjič, nepopolno konkurenčen trg res ne ustvarja Paretove učinkovitosti, a vseeno ima mehanizme, zaradi katerih v primerjavi z drugimi poznanimi ekonomskimi sistemi vsaj v nekaterih ključnih vidikih poravnava zasebne interese z javnimi. O znižanju absolutne revščine in s tem povezanimi tržnimi mehanizmi smo že pisali. O drugih tržnih vidikih, ki (sicer nepopolno, ne v smislu Paretovega optimuma) koristijo javnosti pa prihodnjič.