Nova knjiga: Demokracija brez romantiziranja

Avtor: Tibor Rutar

​Pravkar sem zaključil s pisanjem svoje nove knjige Demokracija brez romantiziranja, ki so jo, kot je verjetno očitno, navdihnili nedavni in vsem poznani politični dogodki: izvolitev Donalda Trumpa za predsednika ZDA, odločitev Združenega kraljestva za izstop iz EU, pojav demokratične recesije in demokratičnega zdrsa v zadnjem desetletju ter drugi podobni in ne najbolj rožnati dogodki. Knjiga bo najverjetneje izšla šele čez 6 ali 12 mesecev, a spodaj za zainteresirane že zdaj ponujam kratek predogled vsebine in kazala.

Demokracijo radi romantiziramo. Njen obstoj se nam zdi skoraj samoumeven in samoumevno dober. Če na primer pomislimo na poznost in izjemnost demokracije v človeški zgodovini, si hitro odvrnemo, da je tako zaradi slabih idej in zlobnih ljudi iz mračnih obdobij. Anomalij, ki jih bosta razsvetljenstvo in tok zgodovine slej kot prej odpravila.

​Demokratični proces odločanja se nam zdi univerzalni ideal. Skoraj vse v družbi je boljše, pogosto trdimo, če je demokratično. Demokracija opolnomoči človeka in opolnomočeni ljudje, ki svobodno odločajo, domnevno proizvajajo javno dobrobit in skupnostne rezultate.

Politiki v demokracijah se sicer res ne obnašajo najbolje, razmišljamo, a to je zato ker naši politiki niso pravi politiki, naša demokracija pa ni prava demokracija. Če le ne bi bili tako zaplankani in sebični ter če bi denimo prejeli dozo protestantskega kulturnega izročila ali pravo moralno izobrazbo, bi tudi pri nas demokracija delovala odlično.

V knjigi preučim in prikažem zgodovinska rojstva in propade demokracij, politično vednost in odločanje volivcev, običajno obnašanje politikov in širše učinke, ki jih ima demokratični režim na družbeno življenje, na precej drugačen način. V nasprotju z romantiki, utopisti in aktivisti predpostavljam, da so volivci in politiki običajni ljudje z vsakdanjimi motivacijami ter da bodo takšni ostali. Večina nas ni zlobna, a tudi izrazito altruistični, politično razsvetljeni in požrtvovalni nismo na tipični dan. Sistematično »dobrega« ali »slabega« obnašanja in izkupičkov zato ne gre razlagati z različnimi, neobičajnimi motivacijami ljudi, marveč z dobrimi ali slabimi incentivi (dobrimi ali slabimi »interesnimi strukturami«), s katerimi se soočajo v različnih institucionalnih okoljih in različnih družbenih okoliščinah.

S tema dvema preprostima, a razlagalno močnima pojmovnima orodjema ter z uvidi iz historične sociologije, politične znanosti, politične psihologije in mednarodnih odnosov se v knjigi med drugim lotim naslednjih zanimivih vprašanj:

• Kako in zakaj je demokracija sploh kdaj vzniknila? Zakaj je zajela svet ravno v 20. stoletju?
• V katerih okoliščinah je bolj verjetno, da se avtoritarni režimi zlomijo, in kdaj jim uspe obstati?
• Zakaj dolgoročno preživijo predvsem bogate, ne pa tudi revne demokracije?
• Zakaj je tipični volivec na zahodu politično precej neveden?
• Zakaj se celo tisti z več informacijami pogosto obnašajo tako dogmatično in neracionalno?
• Na primeru migracij in Brexita raziščem, ali so volivci egocentriki, ki volijo z lastno denarnico, ali sociotropi, ki jih skrbi za stanje širše regije ali celo nacije.
• Kako je možno, da se celo v demokracijah politiki pajdašijo s podjetniki in da včasih ogrozijo javni interes, namesto da bi ga varovali?
• Zakaj volivci takšnega »regulatornega zajetja« ne preprečujemo pogosteje?
• Niso demokratični režimi vsaj v odnosu en do drugega izrazito miroljubni in vojaško neagresivni, kot pravi slavna teza demokratičnega miru?
• Zakaj, če jim ne poveljujejo angeli, teh pa ne volimo učenjaki?