O sociogenetiki

Znanstveniki se običajno neradi lotijo kontroverznih raziskovalnih vprašanj. Podatkov je mnogo, interpretacij še več – in včasih so te interpretacije na prvi pogled skorajda absurdne. Znanstvena skupnost je zato pazljiva, drži se svojih načel oziroma etike, rigorozne metodologije in stalnega preverjanja verjetnosti dane teorije. Preteklost nas je izučila, da se hitro lahko spotaknemo ob implikacije, ki morebiti prizadenejo del prebivalstva.

Predvsem so se tega kamna spotike branili sociologi. Veda je precej nova in še nekoliko nestabilna. V konstantnem iskanju svoje epistemologije in metodologije kot družbeni znanstveniki želijo v svoje raziskovanje vključiti vsak element, ki nas bo pripeljal do družbene resničnosti. In to družbeno resničnost so pričeli iskati povsod drugje, samo v naravoslovju in njegovi metodi ne. Sociološki raziskovalci so zato v svojih raziskavah raje izvzeli vse »naravno« - ali pa, še več, to popolnoma zaničevali, češ da je ideološko podkovano (denimo, v preteklosti nas je pripeljalo do rasističnih izpadov).

Že kar nekaj časa v širši znanstveni skupnosti poteka debata »nature vs. nurture« oziroma narava proti okolju. Ključno je torej vprašanje, kaj ustvarja človeka ali družbo, ali ima v tem procesu odločilnejšo vlogo narava ali okolje, ki ga ustvarjamo sami? Drugače: ali je dosežena izobrazba osebe odvisna zgolj od vzgoje ali zgolj od drugih naravnih faktorjev, denimo genetske predispozicije? Sociologija bi najraje odgovorila, da so končne okoliščine odvisne zgolj in samo od okolja. Ta odgovor je navsezadnje najlažji: če je nekaj družbeno pogojeno, se bo tudi rešilo le z družbenimi prijemi. Vendar pa novejše raziskave kažejo nasprotno.

V sociologiji smo priča novim vejam, od sociobiologije do sociogenetike. Slednja vse bolj pridobiva na svojem slovesu. Čeprav človeški DNK poznamo že slabo stoletje, njegove vsebine in vzročnosti še nismo razvozlali. V tem času smo imeli mnogo metod, s katerimi so znanstveniki želeli prikazati, kako genom (celoten komplement genov v organizmu) vpliva na človekovo obnašanje. Prva metoda, ki je bila za kratek čas uporabljena tudi v sociološki akademski sferi, je t. i. gen kandidat. Metoda »gen kandidat« je postopek, kjer se izloči le en gen, ki naj bi bil skupni imenovalec določenemu segmentu ljudi. V sociologiji so tako izpostavili »agresivni gen«, ta pa naj bi bil procentualno višji v DNK-ju temnopoltega kot belopoltega moškega. Vendar pa je takšen način meritve nezanesljiv: a) po ponovnih meritvah se je metoda izkazala za nereplikabilno, saj se b) napovedovanje obnašanja človeka, četudi le eno izmed njegovih lastnosti, na podlagi enega samega gena ne obnese. Če bi bilo temu tako, bi lahko razvozlali celotno uganko ene osebe le z vpogledom v njegov genom, kar pa seveda ni mogoče, saj je človek bistveno kompleksnejše bitje.

Po nekaj spodletelih poizkusih sociogenetika trenutno razvija metodo, ki naj bi pomagala pojasniti, kje se začne in konča vpliv genov na posameznika, ali celo na večji segment populacije. Raziskovalcem se je namreč nasmehnila sreča. Podjetja, kot so 23andme ter UK Biobank, svojim strankam omogočajo natančnejši vpogled v lasten genom – podatke pa nato shranijo zavoljo raziskav. Podatkov je trenutno več milijon, iz česar je lahko nastala tudi nova metoda – poligenski rezultat. Poenostavljeno: prečešemo vse podatke (oziroma vseh genomov, ki so trenutno na voljo) in iščemo morebitne vzročne povezave ter variabilnosti. Ravno zaradi ogromnega števila podatkov lahko sedaj iščemo odgovore na vprašanje vpliva genov.

Podatki trenutno kažejo, da je metoda precej zanesljiva, toda vprašanje njene razumljivosti še ostaja. Obenem pa obstaja še težava nekolikšne nereprezentativnosti podatkov, bistveno večji delež podatkov so namreč genomi belopoltih oseb. Vseeno so sociogenetiki uspeli pridobiti nekaj novih podatkov, ki nam razkrivajo, da ima narava, kljub željam sociologov, vendarle svojo moč – zato kličejo po upoštevanju naravoslovja tudi v sociologiji. 

Dagmar Nared