Pasti razlaganja brez globine

Avtorica: Minea Rutar

Razlage v sociologiji in družboslovju na splošno so nemalokrat neustrezne, šibke, ker ne vključujejo mikrotemeljev oz. predlaganih mehanizmov, prek katerih dogodek A vodi k dogodku B. Slavni primer takšnega neuspešnega razlaganja so funkcionalistične sociološke teorije, ki predpostavljajo, da družbeni pojavi izpolnjujejo »potrebe« družbe kot kolektivne entitete, lebdeče nad glavami posameznikov. Nekoliko drugačen, a podobno razlagalno siromašen poskus razlaganja se, mogoče presenetljivo, velikokrat pokaže v psihologiji.

Vrzimo oko na spodnjo shemo.

Teorija, ki jo prikazuje ta model, je da si tisti, ki svoj družbeni status zaznavajo kot nizek, ne prizadevajo za zvišanje le-tega, če je njihov dejanski družbeni status nizek. Na drugi strani tisti, ki svoj status doživljajo kot visok, visok pa je tudi objektivno, stremijo k povišanju le-tega. Drugače rečeno, ljudje, ki bolj stremijo k višjemu statusu, višje vrednotijo status v svoji osebni vrednotni hierarhiji, in so zato bolj motivirani doseči višji status.

Kaj novega o svetu nam pove tak model? Da ljudje, ki doživljajo svoj status kot nizek, tudi nižje vrednotijo status (ostale vrednote so jim pomembnejše) in ga zato ne poskušajo zvišati? Ni jasno, kaj točno je namen modela, predvsem zato, ker so vse tri spremenljivke izrazito visoko, morda celo popolno, pozitivno korelirane. Ni jasno, katera od njih naj bi povzročala drugo (čeprav o vzročnosti v kontekstu korelacijskih raziskav niti ne bi smeli govoriti). Glavna težava je, da so vse tri spremenljivke najverjetneje le minimalno različni vidiki oz. elementi istega pojava, in sicer nizkega vrednotenja družbenega statusa. Ali res potrebujemo znanstveno teorijo, da nam pove, da nizko vrednotenje družbenega statusa tudi vodi do tega, da si ljudje manj prizadevajo doseči višji status? Ali pa, da si tisti, ki že imajo visok status, stremijo k njegovemu ohranjanju? Najverjetneje ne, saj do teh sklepov lahko pridemo z osnovnim logičnim in zdravorazumskim mišljenjem.

Podobno težavo vidimo pri spodnjem modelu.

Model prikazuje, da osebe, ki se s stresom spopadajo proaktivno, posledično boljše ocenjujejo svojo zmožnost učinkovitega spopadanja s stresom, kar vodi v to, da se tudi dejansko pogosteje uspešno soočajo s stresom. Težava s to razlago ni toliko, da ne drži. Težava je, da nismo dosegli nobene razlagalne globine. Ali si sploh lahko zamislimo, da bi bilo drugače? Zdi se, da nimamo razlage, marveč tavtologijo. Način soočanja s stresom in ocena lastne zmožnosti spopadanja z njim sta tako visoko korelirani spremenljivki, ne zato, ker prva povzroča drugo, ampak ker (ponovno) predstavljata dva minimalno različna pojma, dva vidika istega pojava. Za razlago povezanosti treh minimalno različnih spremenljivk, ki vse merijo oz. odražajo isti pojav, ni potrebno graditi teorij in jih formalizirati v obliki modelov, saj njihova povezanost ne predstavlja nikakršne teoretske uganke!
 
Kaj pa potem naredi razlago zadostno, tj. takšno, da si ob njej mislimo, da ji nič ne manjka, in da razrešuje neko teoretsko uganko? Kriteriji niso zelo strogi; pomembno je predvsem, da si za sestavne dele razlage ne izberemo spremenljivk, ki so izrazito visoko povezane zgolj zato, ker so sestavni deli enega pojava, pač pa spremenljivke, za katere nismo prepričani, ali so povezane, saj si lahko povsem predstavljamo, da ne bi bile. Težko si je na primer predstavljati, da posameznikov način soočanja s stresom ne bi bil povezan z njegovo oceno učinkovitosti spopadanja s stresom, ali da ne bi bila povezana nevroticizem in tesnobnost – ker prva lastnost že vključuje drugo, jo predpostavlja ali je njena različica. Četudi model omogoča statistično visoko značilne rezultate, o svetu tako nismo izvedeli nič novega. Na drugi strani si enostavno lahko predstavljamo, da stopnja demokratičnosti in BDP ne bi bila povezana, še manj jasno je, v katero smer sta povezana BDP in stopnja samomorilnosti. Po eni strani si lahko zamislimo, da imajo države z višjim BDP nižjo stopnjo samomorilnosti, saj imajo ljudje višje plače in nasploh višjo kvaliteto življenja. Po drugi strani bi imele lahko prav te države bistveno višjo stopnjo samomorilnosti zaradi izjemnega pritiska po uspehu, dolgih delavnikov, pomanjkanja počitka itd.

Namen znanstvenih razlag bi moral torej biti pojasniti delček delovanja sveta in ustvarjati novo znanje, ne grajenje modelov z visokimi stopnjami povezanosti, ki omogočajo enostavno empirično preverjanje, a zaradi svoje tavtološkosti ne doprinesejo ničesar novega.