Podnebne spremembe kot zapornikova dilema

Avtor: Tibor Rutar

​Zakaj se velika večina ljudi obnaša tako, da (vzeto kolektivno) izrazito prispevajo k onesnaževanju in podnebnim spremembam, ko pa je danes že tako jasno, da so podnebne spremembe največja moderna katastrofa, ki nas čaka v naslednjih 50 letih ali še prej? Nemudoma se ponudita vsaj dva odgovora. Prvič, nevednost: če bi ljudje vedeli, kako resen problem je onesnaževanje, bi nehali. Morali bi vedeti. Lahko bi vedeli – ne samo znanstvena literatura, tudi mediji in ulice stalno poročajo o stanju. Pa ne vedo. Drugič, brezbrižnost: ljudje morda vedo, kako resen problem je onesnaževanje, a ker je problematičnost relativno dolgoročna, ne kratkoročna, ne naredijo ničesar. Rešitve? Izobraževanje in moralno prigovarjanje.

Gotovo drži, da ljudje v veliki meri onesnažujejo ravno zaradi nevednosti in brezbrižnosti. Nekateri preprosto ne vedo, da s svojim obnašanjem onesnažujejo ali, verjetneje, da so podnebne spremembe verjetno najresnejša moderna družbena katastrofa, ki ima antropogeni izvor in ki jo načeloma še lahko ustavimo, če ravnamo dovolj hitro. Drugi vedo, a jim je iz različnih razlogov – denimo zato, ker jim ni mar za svet po njihovi smrti – vseeno. Drži tudi, da je zato del rešitve izobraževanje in moralno prigovarjanje, ki bosta (upajmo) razširila vednost in odpravila brezbrižnost.
 
A problem je globlji in nekoliko bolj sociološki. Tudi če človek ve, kako resen problem je onesnaževanje, in tudi če mu je mar zanj, obstajajo strukturni razlogi, zaradi katerih je verjetnost, da se bodo ljudje obnašali skladno s svojo vednostjo in zaskrbljenostjo, nižja, kot bi upali. Navsezadnje danes že 8 od 10 Američanov (in kar dve tretjini republikancev) verjame v podnebne spremembe, malo več kot večina Američanov (54 %) pa misli, da so podnebne spremembe »zelo resen« problem. Nevednost očitno ni več edini ali celo prvenstveni razlog za nedejavnost.
 
Kaj je bolj sociološko odgovor na moje začetno vprašanje? Onesnaževanje in s to aktivnostjo povezane podnebne spremembe so eden od primerov slavnih problemov kolektivnega delovanja, ki nastanejo, ko se akterji soočajo s t. i. »družbeno dilemo«. Problemi kolektivnega delovanja nastanejo v situacijah, kjer se posamezniki soočajo z incentivno strukturo, zaradi katere je s stališča vsakega posameznika smiselno (tj. učinkovito) ne delovati v kolektivnem interesu. Vsem bi koristil rezultat, sadovi kolektivnega delovanja, toda zaradi posebnosti situacije nihče posamič nima dobrih razlogov, da bi prispeval k izvedbi kolektivnega podviga. Takšne družbene dileme, ki se jih v znanstveni literaturi velikokrat modelira kot »zapornikove dileme«, se zgodijo posebej takrat, ko gre za veliko število ljudi in za javno dobrino.

Osnovno logiko lahko za naš namen poenostavljeno ponazorim takole:

1. Akter A lahko izvaja dejavnosti, s katerimi onesnažuje, ali pa jih ne izvaja.
2. Če onesnažuje, sam prejme vse koristi tega početja (hiter in udoben transport, luksuzne počitnice na križarki, poceni energija itd.), medtem ko se praktično vsi stroški njegovega početja razkropijo v okolje in ne ostanejo z njim. V tem primeru so koristi visoke, stroški nizki oziroma zanemarljivi. Ne gre le za to, da so stroški onesnaževanja akterja A nizki z njegovega gledišča, medtem ko so v resnici visoki z gledišča družbe. Stroški onesnaževanja enega samega posameznika so zanemarljivo nizki neodvisno od tega, s katerega vidika jih računamo, saj gre za enega samega človeka (ne za 7 milijard) v kontekstu tako velikega prostora, kot je planet Zemlja s svojo atmosfero. Koristi so visoke, stroški izrazito nizki.
3. Če ne onesnažuje, ne more prejeti koristi takšnega početja, prav tako ne (sicer zanemarljivih) stroškov. Koristi ni, stroškov tudi ne.
4. Nadalje je ključno, da je njegovo početje neodvisno od početja drugih ljudi in njihovo od njegovega. Za karkoli se akter A odloči (onesnaževanje ali nič onesnaževanja), bo početje ostalih ljudi enako, kot bi bilo sicer (bodisi bodo onesnaževali bodisi ne bodo). To ne drži samo v primeru, da gre za netipičnega posameznika, denimo slavno osebo ali vplivnega aktivista.
5. S kakšnimi izbirami se torej sooča akter A – in vsak drugi običajni človek? Katera od možnih odločitev bo najboljša za vsakogar posamič?

1. V primeru, da ostali ne onesnažujejo, ima dve izbiri:

1a. Če akter A onesnažuje, ostali pa ne, mu to prinaša opazne koristi in zanemarljive stroške. Koristi so hiter transport, poceni energija itd., stroškov pa praktično ni, saj nihče razen njega ne onesnažuje. Izkupiček 1a: zrak je čist, podnebnih sprememb ni, posameznik uživa hitri transport in poceni energijo.
1b. Če akter A ne onesnažuje in ostali tudi ne, ne prejema nobenih koristi ali stroškov svojega individualnega početja in tudi ne prejema stroškov početja vseh ostalih ljudi. Izkupiček 1b: zrak je čist in podnebnih sprememb ni, obenem pa posameznik tudi nima hitrega transporta in poceni energije.
 
2. V primeru, da ostali onesnažujejo, ima spet dve izbiri: 

2a. Če akter A onesnažuje in ostali tudi, mu to početje prinaša opazne koristi in zanemarljive stroške, saj en dodatni onesnaževalec v morju milijard onesnaževalcev ne naredi nobene praktične razlike. Izkupiček 2a: zrak sicer ni čist in podnebne spremembe so na obzorju, a posameznik še vedno uživa hitri transport in poceni energijo.
2b. Če akter A ne onesnažuje, ostali pa, ne prejme nobenih koristi ali stroškov svojega individualnega početja, toda prejema stroške početja vseh ostalih ljudi. Izkupiček 2b: zrak ni čist in podnebne spremembe so še vedno na obzorju, obenem pa tudi ni hitrega transporta in poceni energije zanj.

Družbena dilema je preprosta, a tragična: za akterja A je v obeh primerih najbolj koristno, da onesnažuje (glej izkupička 1a in 2a) – ne glede na to, kaj počnejo ostali. Nesodelovanje je v tej situaciji nekaj, čemur se v teoriji iger reče »dominantna strategija«. Karkoli on sam stori, stanje zanj (pa tudi za družbo!) ne bo nič slabše, kot je že; z nesodelovanjem si lahko stanje samo izboljša, ne poslabša. To drži zato, ker je njegov negativni prispevek zanemarljivo majhen. Seveda če vsi posamezniki (ali večina) razmišljajo tako, nastane tragični problem kolektivnega delovanja. Kar je individualno racionalno, je v agregatu, kot to počnejo vsi, neracionalno. To je bistvo družbenih dilem.
 
Ključna in pogosto spregledana poanta družbenih dilem je, da pri njih (za razliko od denimo odločitve za pretirano pitje alkohola ali kajenje) ne gre za preprosto kratkovidnost ali nespametnost, marveč za povsem racionalno delovanje. Ker en sam posameznik s svojim obnašanjem na družbeni ravni ne spremeni praktično ničesar, poleg tega pa ne more vplivati na obnašanje vseh drugih, to dejstvo – da, če vsi ostali razmišljajo enako, nastane kolektivna neracionalnost – ni pomembno za njegovo individualno odločitev. Pri odločitvi za kajenje je situacija popolnoma drugačna, saj stroški kajenja za posameznika niso zanemarljivi in eksternalizirani, marveč jih zelo neposredno in prvenstveno utrpi kadilec. Tako človek, če se odloči za kajenje, zgolj postavlja kratkoročne cilje trenutnega udobja in zmanjšanja stresa nad dolgoročnim ciljem daljšega življenja. Če bi ga prepričali ali če bi se sam prepričal, da bi mu moralo biti bolj mar za dolgoročne cilje, bi se lahko odločil, da preneha kaditi, in bi se s tem nemudoma izognil lastnim stroškom kajenja. Ali ta preklop v miselnosti s kratkoročnosti na dolgoročnost zadošča za razrešitev družbenih dilem, kakršne so podnebne spremembe? Žal ne, saj ima v tem primeru vsaka (kratkoročna ali dolgoročna) odločitev posameznika zanemarljiv vpliv in torej ni učinkovita.
 
Kaj pa lahko storimo, da razrešimo to družbeno dilemo? Golo pozivanje (ali zgražanje), da naj ljudje razmišljajo kolektivno, ne individualno, ali da naj se vedejo dolgoročno, ne kratkoročno, najverjetneje ne bo povsem zadoščalo, tako kot pred leti zgolj moralno pozivanje k ločevanju odpadkov ni bilo dovolj. Pomagati si moramo z materialnimi in nematerialnimi incentivi, ki bodo dejansko vplivali na individualno računico stroškov in koristi ter jo temeljito spremenili. Če preprečimo, da bi se stroški individualnega onesnaževanja razkropili v okolje in bili za posameznika zanemarljivi, če jih torej internaliziramo, tako da jih v celoti prejme posameznik, se naenkrat zgoraj opisana odločitvena logika spremeni. Stroški onesnaževanja za posameznika naenkrat niso več zanemarljivi – ravno tako kot v primeru prekomernega pitja alkohola ali kajenja. Na podoben način lahko delujejo tudi formalni in neformalni sistemi nagrajevanja in predvsem kaznovanja (sploh zakonskih prepovedi) ter zunanjega nadzorovanja dejavnosti, s katerimi onesnažujemo. Še več, premišljene, strateške intervencije, ki apelirajo na psihološke hevristike, s pomočjo katerih (običajno nezavedno) delamo odločitve, lahko v nekaterih vidikih delujejo bolje, kot bi pričakovali. Recimo, zastonj plastične vrečke ob nakupih v trgovini izginjajo in zdaj privzeta nastavitev vse bolj postaja to, da nakupovalci hodijo v trgovine z lastnimi vrečami za večkratno uporabo. Ker se ljudje zaradi hevristike privzete nastavitve pogosto vedemo v skladu s privzetimi nastavitvami, lahko s to spremembo pričakujemo opazen premik v individualnem delovanju.
 
Ta analiza tako kot vsak abstrakten model ni popolnoma verodostojen prikaz delovanja resničnega sveta. Med drugim abstrahira od normativnih zavez, ki jih imajo ljudje in ki jih lahko vodijo stran od onesnaževanja, tudi če so posledice zanemarljivo majhne (deontologija), saj onesnaževanje obsojajo brezpogojno. Predpostavlja tudi, da se ljudje v svojih ocenah resničnosti ne motijo, tj. da pravilno ocenjujejo stroške in koristi svojih dejanj. Poleg tega predpostavlja, da ljudje ne razmišljajo magično.
 
Kot vsi vemo, te predpostavke niso vedno odraz dejanskega stanja. Včasih so ljudje deontologi in obsojajo dejanja (in se jih vzdržijo) neodvisno od razsežnosti njihovih posledic. Spet drugič niso deontologi in razmišljajo konsekvencialistično, a hkrati (k sreči) zmotno mislijo eno od dvojega. Bodisi to, da prispevek enega posameznika ni zanemarljivo majhen (čeprav je), in zato v zmotnem prepričanju, da pomagajo družbi, prenehajo s svojim delovanjem. Ali pa zmotno mislijo, da s svojo individualno odločitvijo (za katero morebiti pravilno ocenijo, da ima zanemarljiv učinek) magično vplivajo na odločitve drugih, in zato prenehajo z onesnaževanjem, misleč da bodo zaradi tega tudi vsi ostali (ali vsaj nekateri) prenehali. Včasih ljudje rečejo »ne, ne bom deloval v skladu s to individualno racionalno logiko, saj kam pa bi prišli, če bi se vsi tako obnašali!« To razmišljanje zgreši očitno dejstvo, da se bodo drugi ljudje obnašali, kakor se pač bodo (tj. bodo onesnaževali ali pa ne), povsem neodvisno od spremembe v početju enega posameznika, za katerega sploh ne vedo. Toda če se dovolj ljudi tako moti v svojem razmišljanju, je kolektivni izkupiček lahko zelo drugačen od tega, ki ga predvideva zgornja analiza. Žal se glede na stopnjo onesnaževanja zdi, da je takšno razmišljanje redkejše, kot bi si nemara želeli.