Pomisleki glede marksizma

Avtor: Tibor Rutar

​​Skoraj 7 let je že minilo, odkar sem se začel bolj poglobljeno ukvarjati z Marxovimi deli in, širše, marksistično teorijo. Oboje sem raziskoval, zagovarjal, konstruktivno kritiziral in poskušal nadgrajevati v magisteriju, večjem delu doktorata, mnogo člankih in predavanjih ter prvih dveh knjigah. Kljub vsemu temu – deloma pa ravno zato – danes mislim, da je marksizem veliko manj primerna teorija, kot sem mislil nekoč, in da – v najboljšem primeru – še zdaleč ne more biti tako močna in vseobsegajoča, kot sem mislil na začetku. Še več, mislim, da napredek v sociologiji, politologiji in ekonomiji v prihodnjih desetletjih precej verjetno ne bo izviral iz marksističnega raziskovalnega programa, niti ne bo z njim pomembno vsebinsko povezan.

Marksizem mi je bil za razliko od mnogih družboslovnih teorij privlačen ravno zato, ker je dejansko teorija. S tem mislim, da ni zgolj mešanica bolj ali manj medsebojno nepovezanih empiričnih uvidov, pojmovnih trditev in metodoloških napotkov, skozi katere ne teče jasna rdeča nit ter ki ne dopuščajo snovanja sistematičnih, jasnih in teoretsko predvidljivih razlag. To se mi je vedno zdela pomanjkljivost webrovske sociologije, ki poudarja vzročni in metodološki pluralizem. Kaj je bolj teoretsko zanimivo? Neuporabni opisni truizem, da je v družbi mnogo dejavnikov, od političnih prek kulturnih do ekonomskih, in da moramo »vedno upoštevati vse«, ali drzna in teoretsko dejansko uporabna izjava, da so pri povzročanju ključnih družbenih pojavov ekonomski dejavniki običajno najpomembnejši? Pri tem ni toliko pomembna marksistična osredotočenost posebej na ekonomijo, kot je pripravljenost marksistov, da se osredotočijo na en dejavnik (ali eno vrsto dejavnikov) in s tem poskušajo poenostaviti nerazumljivo zapletenost družbenega sveta. To – poenostavljanje z osredotočenjem na skromno količino (zares pomembnih) dejavnikov – bi moral biti glavni namen katerekoli teorije. Vzročni pluralizem seveda ni opisno neresničen. Je pa teoretsko neuporaben.
 
Kljub teoretski privlačnosti marksizma, ga, kot rečeno, ne ocenjujem (več) zelo pozitivno. K temu me vodijo tri kategorije razlogov. Prva kategorija razlogov zajema to, kar se mi zdaj zdijo nepopravljive zmote, ki bremenijo jedro marksistične teorije. Druga zadeva relativno odsotnost pojmovnega in empiričnega napredka v marksističnem raziskovalnem programu v zadnjih desetletjih. Tretja zajema »nemarksističnost« nekaterih sicer ustreznih argumentov, ki so v osrčju marksizma.
 
1. Nepopravljive napake (in nemarksistični popravki)

a. Marxova različica delovne teorije vrednosti (ter kar iz nje sledi, recimo teorija ekonomskih kriz, ki temelji na tezi o tendenčnem padanju profitne mere, in klasično marksistično pojmovanje izkoriščanja), ne podlega toliko logičnim protislovjem kot zmotnim premisam. Denimo, da je edina skupna družbena lastnost izmenjanih blag na trgu to, da so rezultat človeškega dela, ali preprosto da je delo edini vir vrednosti.

b. Teza o lažni zavesti oziroma vladajoči ideologiji ni niti teoretsko niti empirično sprejemljiva (glej to in to).

c. Teorija zgodovine. Ortodoksna teorija iz Nemške ideologije in Predgovora, po kateri človeško zgodovino zaznamuje stalni, sistematični razvoj tehnologije, ki premika družbene oblike od enih k drugim, tj. od tistih, ki so domnevno manj primerne za razvijanje tehnologije, k primernejšim (denimo od sužnjelastniške k fevdalni, od fevdalne h kapitalistični, od kapitalistične k socialistični), je teoretsko in empirično napačna (glej to in 5. poglavje v Sodobnem zagovoru historičnega materializma). Predelana različica teorije, ki jo sledeč Wrightu in kolegom predlagam v Sodobnem zagovoru, je teoretsko verjetnejša. Po tej različici, ki se za razliko od ortodoksne ne zanaša na neutemeljeni funkcionalizem, je tehnološki napredek skozi zgodovino precej bolj epizodičen in šibkejši, tehnologija pa zgolj v grobem omogoča (ne pa tudi natančno določa, »funkcionalno zahteva«) različne družbene oblike. Toda teoretska ustreznost te različice je pridobljena za ceno precejšnje splošnosti, znižane razlagalne moči in skorajšnje trivialnosti; poleg tega je še vedno empirično sumljiva, saj se 90 % človeške zgodovine tehnologija ni razvijala niti sistematično niti epizodično.

č. Metafora baza/nadstavba. Ortodoksna različica, po kateri so vse zunajekonomske družbene prakse funkcionalno določene ali izbrane z »logiko« ali »potrebami« ekonomskega sistema, je teoretsko in empirično gotovo napačna. Predelana različica – po kateri zgolj tiste zunajekonomske družbene prakse, ki so v nasprotju z interesi močnih ekonomskih akterjev, najverjetneje ne bodo obstale na dolgi rok, saj jih bodo ekonomski akterji skušali spremeniti ali odpraviti – je ustreznejša, a se ne zdi več posebej marksistična.

d. Klasično pojmovanje buržoaznih revolucij. Niti angleška niti francoska revolucija nista imeli za posledico prehoda v kapitalizem, v njiju se nista bila nazadnjaški razred fevdalne aristokracije na eni strani in napredni vpenjajoči se kapitalistični razred, vodje revolucije pa niso bili navdušeni nad priključitvijo podrejenih množic revoluciji in niso ex ante zagovarjali njihovih interesov. Predelana pojmovanja buržoaznih revolucij, kot jih denimo ponuja politični marksizem, so primernejša, a niso posebej marksistična. Med drugim empirično temeljijo na nemarksističnem revizionističnem zgodovinopisju.

e. Klasična teorija socialističnih revolucij. Socialistične revolucije se v nasprotju z Marxovimi napovedmi niso zgodile v tehnološko in ekonomsko najnaprednejših državah, niti ni v njih šlo za konflikt med delavskim in kapitalističnim razredom. Predelane različice teorije, kot je denimo Olsonova ali ta, s katero je zaslovela Theda Skocpol, kjer imajo osrednjo razlagalno vlogo problemi kolektivnega delovanja ali geopolitika, ne tehnologija ali ekonomija, so ustreznejše, a ne posebej marksistične.

2. Stagnantnost

Površen pregled nedavnih pojmovnih inovacij v marksizmu bi lahko dal vtis, da raziskovalni program kljub falsificiranosti marsikatere temeljne teze vseeno razvojno cveti. Teorija neenakomernega in kombiniranega razvoja (NKR) je najbolj štrleč primer. Sledeč Levu Trockemu nekateri sodobni marksisti, kot so Justin Rosenberg, Alex Anievas, Kamran Matin idr., skušajo teoretizirati mnogo zanimivih družbenih pojavov s pomočjo treh novih marksističnih pojmov, ki jih ni razvil Marx: »bič zunanje nujnosti«, »privilegij zaostalosti« in »zlitina starih s sodobnimi družbenimi oblikami«. Toda natančnejši pregled razkrije, da je teorija NKR nemara prej znak degenerativnosti kot pa progresivnosti marksističnega raziskovalnega programa.

Teorija NKR se pojavlja v dveh oblikah: zamejeni in razširjeni. Zamejena oblika teorije je danes pojmovno skoraj identična tisti iz časa Trockega, kar pomeni, da ne prispeva k progresivnosti marksističnega raziskovalnega programa. Razširjena oblika teorije pa je drugačna in inovativna, vendar ni jasno povezana z jedrnimi marksističnimi tezami, kakršna je denimo teza vzročnega primata ekonomije (glej 3. poglavje Od klasične sociologije k mednarodni historični sociologiji). To pomeni, da ima značaj ad hoc modifikacije marksizma, kar nakazuje degenerativnost, ne progresivnost raziskovalnega programa.

Še en pomemben znak degenerativnosti kateregakoli raziskovalnega programa je zmanjševanje razlagalne moči teorije. Z razlagalno močjo med drugim mislim natančnost ali specifičnost (vsaj nekaterih) razlagalnih kategorij teorije. Če začnejo kot odziv na kritike postajati vse bolj nenatančne in ohlapnejše, teorija izgublja razlagalno moč.

Dober marksistični primer so razredi in razredni boj. Kategorijo lahko razširimo tako, da po novem denimo tudi konflikti znotraj izkoriščevalskega razreda zemljiške aristokracije štejejo kot (vodoravni) razredni boj, čeprav ne gre za boj med dvema nasprotujočima razredoma, izkoriščevalskim in izkoriščanim. Tako lahko marksisti lažje vztrajajo – v nasprotju s kritikami –, da je glavni dejavnik vélikih zgodovinskih sprememb razredni boj, kar je ena temeljnih marksističnih tez. Čeprav z izvorno Marxovo definicijo razrednega boja nismo mogli razložiti normanske osvojitve britanskega otočja iz leta 1066 ali francoske tranzicije v kapitalizem v 19. stoletju, saj niti prvi niti drugi pojav ni rezultat klasičnega razrednega boja med kmeti in zemljiško aristokracijo, z novim ohlapnejšim pojmom nimamo več iste težave. Pri francoski tranzicij v kapitalizem na primer je šlo za geopolitične pritiske tujih elit na francoske državne elite (»vodoravni razredni boj«), zaradi česar so slednje izvedle »revolucijo od zgoraj« in, da bi vzdržale geopolitične pritiske, spremenile Francijo v kapitalistično družbo.

Na katerem mestu naj se takšne definicijske raztegnitve končajo? Če ugotovimo, da prejšnja razširitev ne zadošča, saj tudi s takšnim širšim razrednim bojem še vedno ne moremo razložiti nekaterih drugih pomembnih zgodovinskih pojavov, denimo inkvizicije ali zgodnjemodernih francoskih verskih vojn, lahko kategorijo razširimo še bolj. Razredni boj je denimo lahko katerikoli konflikt med družbenimi akterji, ki je vsaj posredno povezan z bogastvom – ali pa celo preprosto katerikoli konflikt med družbenimi akterji. Očitno bi moralo biti, zakaj to ni legitimna teoretska poteza in zakaj s takšnimi definicijskimi širjenji pravzaprav znižujemo razlagalno moč in teoretski status teorije.

3. Dobre marksistične razlage/teze, ki pa so že nekaj časa ustaljeni del nemarksističnega družboslovja

a. Klasične marksistične razlage, zakaj razlaščeni delavci v kapitalizmu stalno iščejo zaposlitev, kapitalisti maksimirajo profit prek izkoriščanja ali tehnoloških inovacij, državniki pa v običajnih pogojih s svojimi politikami skrbijo za ugodno investicijsko klimo, izhajajo iz racionalističnih ali utilitarističnih teorij človeškega delovanja, ki so se pojavile dolgo pred nastankom marksizma (te teorije danes poznamo pod krovnim izrazom racionalna izbira).

b. Družboslovni materializem (tj. prvenstvena vzročna vloga materialnih interesov in materialnih struktur – ne idej ali diskurzov – pri določanju človeškega delovanja) ni nekaj, kar bi poudarjali le marksisti. Pravzaprav večina slavnih zahodnih marksistov, kot so Adorno, Althusser ipd., sploh ni materialistov v zgoraj navedenem smislu, obenem pa so nemarksistične teorije, kakršen je denimo strukturni realizem v mednarodnih odnosih, izrazito materialistične.

c. Etični individualizem. Marx je v nasprotju s kolektivističnim stereotipom zagrizen zagovornik individualnosti in samorealizacije človeških bitij, toda etični individualizem ne veje le s strani Marxovih del in v njegovih rokah ostaja nedodelan.

č. Strukturni individualizem. Marxov metodološki opomin, da »ljudje delajo lastno zgodovino, toda ne v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali,« se sliši dobro, vendar v njegovih in kasnejših marksističnih rokah velikokrat ostaja površen in na ravni namigovanja. V vsakem primeru pa ta metodologija ni lastna marksizmu. Glej Anthonyja Giddensa, Margaret Archer, Douglasa Porporo, Jamesa Colemana in analitično sociologijo.

Kot je razvidno v vseh treh točkah, s tem zapisom ne želim sporočiti, da ni ničesar resničnega, zanimivega in uporabnega v marksizmu. Mislim le, da je tega manj, kot sem nekoč mislil in pričakoval; oziroma, natančneje, da to, kar je resnično in zanimivo, povečini ni posebej marksistično ter da to, kar je resnično in posebej marksistično, vsaj od konca 20. stoletja naprej ni več zelo zanimivo, edinstveno in inovativno.