Psihologija političnih zmot in dogmatizma (odlomek iz Demokracije brez romantiziranja)

Avtor: Tibor Rutar

​Po jedrnati napovedi knjige na začetku septembra, bom zdaj in (v prihodnjih mesecih) objavil par kratkih odlomkov iz različnih poglavij Demokracije brez romantiziranja. Začenjam s stranmi iz sredine 3. poglavja (Volivci nismo neumni, a ne vemo veliko), kjer s povzemanjem študij in metaštudij s področja politične psihologije razpravljam o morebitnih vzrokih za trdovratno in sistematično razširjenost dogmatizma, tribalizma, demoniziranja in zmotnega obdelovanja informacij v politiki in političnih pogovorih.

Slika: The Dangers of Tribalism, Kevin deLaplante (https://www.youtube.com/watch?v=7y-b7f6CK2M)

​Psihologija političnih zmot in dogmatizma

​[Prve štiri strani razdelka so izpuščene iz tega odlomka.]
​
Večkrat sem že omenil, da imamo ljudje močno potrebo po pripadanju skupinam, po strinjanju s svojo skupino (tudi če dokazi govorijo drugače) in celo po demoniziranju drugih skupin. To se običajno imenuje »tribalizem« oziroma »tribalistična psihologija«. Ta »plemenska« potreba in tribalistično obnašanje, ki iz nje sledi in ki ga v sodobnosti med drugim spremljamo na političnem terenu, verjetno ni zgolj rezultat trenutnih socializacijskih vzorcev ali arbitrarne odločitve nekaj posameznikov, marveč je pomemben del človeške narave.[1] Zdi se, da bi ljudje lahko bili tribalistični zaradi klasičnih evolucijskih razlogov naključne variacije ter selektivnega preživetja in reprodukcije. Kot jedrnato povzema skupina socialnih in evolucijskih psihologov v nedavni študiji:

Človeški um je bil skovan v talilnem loncu konflikta med koalicijami. Mnogo tisočletij so človeška plemena tekmovala eno proti drugemu. Koalicije, ki so bile bolj sodelovalne in povezane, niso zgolj preživele, marveč so si tudi prisvojile zemljo in surovine od drugih koalicij ter so se zato uspešneje reproducirale in svoje gene, ki so kodirali značilnosti zvestobe, zapustile kasnejšim generacijam. Ker sta bili koalicijska koordinacija in pripadnost ključni za uspeh skupine, so plemena kaznovala in zavračala tiste, ki niso sodelovali, ter nagrajevala zveste člane s statusom in surovinami (tako kot to počno danes). Zatorej so prikazi zvestobe in pripadnosti drugim članom plemena izboljšali preživetvene možnosti na individualni ravni (prek povečanja statusa in surovin ter zmanjšanja verjetnosti ostrakizma). Čez čas so bile zato izbrane značilnosti, ki signalizirajo in izboljšajo koalicijske zaveze, denimo favoriziranje članov lastne skupine.

Če ta evolucijska teza in sklep držita, imamo pomembno ugotovitev. Če so namreč ljudje res naravno tribalistična bitja, je človeška nagnjenost k oblikovanju skupin, potrjevanju pripadnosti lastni skupini in demoniziranju drugih skupin močan in pričakovan impulz – in to impulz, ki načeloma velja za vsakogar. Še več, politika bi bila popoln teren za takšno obnašanje. Politični entuziasti v skupini A (in katerikoli drugi skupini) bodo hočeš nočeš vsaj nagnjeni k temu, da obdelujejo politične informacije na način, da se njihova ideologija okrepi in da signalizirajo zvestobo drug drugemu. Obenem bodo nagnjeni k rabi političnih informacij na način, da bodo očrnili pripadnike skupine B in prek tega demoniziranja, norčevanja ali zgražanja dodatno potrdili zvestobo svoji skupin A. Zaradi tribalistične psihologije, ki jo imamo, nam v političnih razpravah velikokrat ni mar za dokaze in se ne oziramo na možnost, da nimamo prav, saj je pogosto pomembnejši, psihološko koristnejši cilj to, da prikažemo zvestobo in da strnemo vrste, ne da iščemo resnico.[2]

Tribalizem pa ni vse. Tribalistično obnašanje omogočajo in njegovo delovanje celo spodbujajo raznovrstne kognitivne pristranosti in hevristike, ki so prav tako verjetno del človeške evolucijske zapuščine. Med pomembnejšimi je »potrditvena pristranost«. Potrditvena pristranost povzroča, da ljudje (nenačrtno) »iščejo informacije, jih interpretirajo in si jih zapomnijo na način, ki sistematično preprečuje možnost, da bi bila hipoteza [v katero verjamejo] zavrnjena – spodbuja torej imunost hipoteze.«[3] Potrditvena pristranost ljudi nagiba k selektivnemu iskanju, interpretiranju in pomnjenju informacij, tako da lažje obdržijo prepričanja, ki jih že imajo ali ki si jih želijo imeti.

Potrditvena pristranost je eno od vgrajenih človeških psiholoških sredstev, zaradi katerih je tribalistično obnašanje tako enostavno. Ljudem namreč omogoča, da s selektivnim zbiranjem in interpretiranjem informacij vedno bolj verjamejo v prepričanja svoje skupine, ne da bi obenem imeli občutek, da s tem zavračajo resnico ali da jim ni mar zanjo. Omogoča jim, da njihova prepričanja postanejo varnejša in varnejša pred napadom dokazov od zunaj. Omogoča jim, da potrdijo zvestobo svoji skupini in da imajo hkrati občutek, da so prepričanja, s katerimi potrjujejo zvestobo, utemeljena, pravilna, informirana. To čez čas zelo očitno vodi v dogmatizem ter, sploh ko gre za moralna prepričanja, grandioznost in zgražanje nad tistimi, ki se ne strinjajo. Zvestoba svojemu plemenu je tako dosežena, sovraštvo nasprotnega plemena pa tudi. Tribalizem ima zdaj prosto pot in je v polnem teku.

 […]

Zanimivo vprašanje, ki se poraja na tej točki, je ali različne politične skupine povsem enakomerno podlegajo tribalizmu in kognitivnim zmotam ali ne. Vemo sicer, da je tribalistično obnašanje in pristransko razmišljanje vsaj v zmernih količinah dokaj vseprisotno, toda povsem možno je, da so nekateri bolj nagnjeni k njemu kot drugi. Metaštudije, ki jih za namen odgovarjanja na to vprašanje izvajajo raziskovali na področju politične psihologije, ne podajajo enoznačnega odgovora. Nekateri raziskovalci ugotavljajo, da so konservativci izrazito bolj dogmatični, zvesti svoji skupini in pristranski kot liberalci. To je teza ideološke asimetrije. Drugi raziskovalci so našli podatke, ki kažejo, da med obema skupinama ni velikih razlik. Liberalci in konservativci so podobno tribalistični. To je teza ideološke simetrije. V eni najnovejših metaštudij, ki se osredotoča na izsledke 51 eksperimentalnih raziskav politične pristranosti, je bila denimo potrjena slednja, tj. teza ideološke simetrije.[4] Pripadniki različnih političnih ideologiji so zelo podobno pristranski pri obdelovanju informacij: »tako liberalci kot konservativci izražajo konsistentno nagnjenost k manj skeptičnemu obdelovanju tistih informacij, ki podpirajo njihova politična prepričanja.«[5] Toda v le par let starejši metaštudiji so bili dokazi bolj na strani teze o ideološki asimetriji.[6] Trenutno preprosto še nimamo dovolj podatkov, da bi lahko razpravo z veliko mero gotovosti zaključili s sprejetjem ene in zavrnitvijo druge teze.

Kognitivna sposobnost ni cepivo zoper dogmatizem, radovednost pač

Če ljudje ne bi podlegali tribalizmu in potrditveni pristranosti, bi se v družbah dobršni meri političnih zmot verjetno lahko izognili preprosto tako, da bi ljudi izobrazili o nevarnostih nezavednega zanašanja na miselne bližnjice, kot je hevristika dostopnosti, in jih motivirali, da informacije obdelujejo bolj zavestno, po principu sistema 2. Pričakovali bi, da tisti, ki kažejo večjo mero zavestne refleksije in so bolj sposobni v mišljenju, napravijo manj napak in so manj zaverovani sami vase. Toda tribalizem in potrditvena pristranost sta resnična in močna. Zato se zdi, da izobraževanje in večje miselne sposobnosti ne bodo v pomoč pri problemu zmotnosti volivcev. Še več, sposobnejši misleci utegnejo biti zaradi svojih višjih sposobnosti še uspešnejši in prepričljivejši pri selektivnem iskanju dokazov za svoja plemenska prepričanja ali ideologijo.

Izsledki več nedavnih psiholoških raziskav kažejo, da je morebiti res tako. V enem eksperimentu so s testom kognitivne refleksije ocenili, kako sposobni so različni posamezniki v zavestnem razmišljanju (sistem 2). Nato so preverili, kako pripravljeni so posamezniki sprejeti dokaze, da so njihovi politični »nasprotniki« nedogmatični in reflektivni. Glavna ugotovitev je, da so bili tisti posamezniki, ki so prejeli najvišje ocene na testu kognitivne refleksije, najbolj nagnjeni pristranskemu razmišljanju ali, natančneje, k obdelovanju informacij na način, »ki služi tistim interesom, ki jih ima posameznik glede oblikovanja in vzdrževanja prepričanj, s katerimi signalizira zvestobo pomembnim skupinam.«[7] Najsposobnejši misleci so bili najuspešnejši pri izvajanju racionalne neracionalnosti. To velja tako za liberalce kot konservativce.[8]

[…]

Ko ljudje pod vplivom tribalizma in kognitivnih pristranosti ocenjujemo, kaj je res in kaj pravijo dokazi, se ne obnašamo kot brezstrastni zasledovalci resnice, ki zgolj hočejo ugotoviti, kje stvari stojijo. Namesto tega se obnašamo kot odvetniki, ki poskušamo na vsak način ubraniti svojega klienta ter celo očrniti tožilstvo, njihove priče in za našo stran neugodne dokaze. Odvetniki niso nevtralni arbitri resnice, ki poskušajo zbrati vse dokaze (za in proti) in se ravnati v skladu z njimi, kamorkoli že vodijo. Zato ni čudno, da eksperimenti kažejo, da ne pomaga, če v takšnega »političnega odvetnika« vbrizgamo kognitivno sposobnost in izobrazbo. Motivacija nesposobnega odvetnika je enaka kot motivacija sposobnega odvetnika – in v prvi vrsti ne zadeva resnice, marveč pristranskost. Sposobnejši in bolj izobražen odvetnik bo zgolj lažje deloval pristransko, lažje bo ubranil svojega metaforičnega mafijskega klienta.

Če ne kognitivna sposobnost, kaj pa pomaga pri raztapljanju političnega dogmatizma in polariziranosti? Na ozadju omenjenih eksperimentov bi pričakovali, da bo to nekaj, kar ne zadeva toliko zmožnosti posameznika, marveč njegove interese, cilje. Raziskovalci ugotavljajo, da čeprav znanstvena pismenost ne zmanjša in celo potencira polarizacijo nasprotujočih si političnih taborov, ima znanstvena radovednost ali zvedavost nasproten učinek.[9] Tisti posamezniki, ki jih iz kakršnihkoli razlogov že bolj zanima resnica kot zvestoba svojemu političnemu plemenu, so manj pristranski in zato manj polarizirani kot sicer:

​Skladno z mnogimi drugimi študijami naši podatki kažejo, da je za desno nagnjene subjekte izrazito manj verjetno, da verjamejo, da človeška dejavnost povzroča dvig svetovnih temperatur, kot za levo nagnjene. Ta razlika se opazno poveča s povečanjem subjektovega znanstvenega razumevanja. [Bolj kot so desničarji in levičarji izobraženi, večja je razlika med njimi glede razmišljanja o resničnosti antropogenih podnebnih sprememb.] V nasprotju s tem pa so visoke stopnje znanstvene radovednosti povezane z večjimi stopnjami strinjanja glede antropogenih podnebnih sprememb tako med desno nagnjenimi kot levo nagnjenimi subjekti.[10]

Razkorak v prepričanjih med znanstveno pismenimi levičarji in znanstveno pismenimi desničarji je veliko večji kot razkorak v prepričanjih med znanstveno zvedavimi levičarji in znanstveno zvedavimi desničarji. Razkorak se povečuje z znanstveno pismenostjo in zmanjšuje z znanstveno radovednostjo. To je načeloma dobra novica za demokracijo. Težava je le v tem, da je v resničnem političnem svetu zaradi močnega vpliva tribalizma, ki ga vsi čutimo, radovednost redka surovina in takšna bo najverjetneje ostala. Večina političnih entuziastov nas ni radovedna, marveč smo odvetniki.

​[...]
 
[1] Cody J. Clark, Brittany S. Liu, Bo M. Winegard in Peter H. Ditto, »Tribalism is Human Nature«, Current Directions in Psychological Science (2019), v tisku. DOI: 10.1177/0963721419862289.

[2] Pozorni bodite, da nič od tega ne pomeni, da je prav, da so ljudje tribalistični, ali da s sklicevanjem na evolucijo namigujem, da bi ljudje morali biti takšni. Trdim le, da smo takšni – vsaj na tej točki v evolucijski zgodovini – in da ni nenavadno, da se nas večina obnaša skladno s temi nagnjenji. Kar je naravno, je naravno, ne dobro. Kar so dejstva, so dejstva, ne najstva. Če že kaj, mislim, da je hudo problematično za človeštvo, da so dejstva takšna, kakršna so.

[3] Margit E. Oswald in Stefan Grosjean, »Confirmation Bias«, v Cognitive Illusions. A Handbook on Fallacies and Biases in Thinking, Judgement and Memory, ur. Rüdiger F. Pohl (New York: Psychology Press, 2004), 79.

[4] Petter H. Ditto, Brittany S. Liu, Cory J. Clark, Sean P. Wojcik, Eric E. Chen, Rebecca H. Grady, Jared B. Celniker in Joanne F. Zinger, »At Least Bias Is Bipartisan: A Meta-Analytic Comparison of Partisan Bias in Liberals and Conservatives«, Perspectives on Psychological Science 14, št. 2 (2019): 273–291.

[5] Prav tam, 286.

[6] John T. Jost, »Ideological Asymmetries and the Essence of Political Psychology«, Political Psychology 38, št. 2 (2017): 167–208.

[7] Dan M. Kahan, »Ideology, Motivated Reasoning, and Cognitive Reflection«, Judgment and Decision Making 8, št. 4 (2013), 407.

[8] Prav tam, 417

[9] Dan M. Kahan, Asheley Landrum, Katie Carpenter, Laura Helft in Kathleen Hall Jamieson, »Science Curiosity and Political Information Processing«, Political Psychology 38, št. 1 (2017): 179–199.

[10] Prav tam, 187–188.