Racionalna neracionalnost političnega: zakaj prevladujeta dogmatizem in tribalizem, tudi med izobraženimi

Avtor: Tibor Rutar

​Včasih rečemo, da je vedenje ali prepričanje človeka »racionalno« (ali pa neracionalno). Toda to je presplošno, da bi bilo v pomoč. Pomembna razlika obstaja med instrumentalno in epistemično racionalnostjo. Enostavno rečeno, prva zadeva obnašanje ali prepričanje, ki je v skladu s cilji akterja (ti cilj so lahko kakršnikoli, toda običajno vključujejo vsaj lastno materialno in psihološko dobrobit). Druga pa zadeva obnašanje oziroma prepričanje, ki je v skladu z dokazi/resnico glede nečesa. Razlika je pomembna, ker razkriva, da je lahko obnašanje (ali prepričanje) instrumentalno racionalno, a epistemično neracionalno. Instrumentalno racionalno je, da verjameš, v kar hočeš verjeti – ali, širše, da verjameš v to, kar ti pomaga pri zasledovanju ciljev, ki jih imaš. Epistemično racionalno pa je, da verjameš v to, za kar imamo najboljše dokaze, tj. kar se logično in empirično najbolj verjetno zdi res.

Takšna racionalna neracionalnost (ki se subtilno razlikuje od racionalne nevednosti) se v resnici pripeti velikokrat. Na primer, ljudje imamo med drugim pomemben cilj, da potrdimo svojo identiteto; da izpademo dobro v očeh drugih ljudi, sploh tistih, ki jih poznamo in so nam blizu; da smo del kroga ljudi, znotraj katerega čutimo močno medsebojno solidarnost; itd. Te cilje zasledujemo z oblikovanjem prepričanj in predvsem izražanjem, kazanjem prepričanj. Če si pripadnik politične stranke ali neformalne skupine političnih entuziastov, nabereš in razkazuješ cel kup prepričanj, ki so popolnoma ali v vsaj v veliki meri skladni s prepričanji ostalih pripadnikov. Nabiranje in razkazovanje takšnih prepričanj ustvarja občutek tovarištva, identitete, solidarnosti, skupnosti, splošne prijetnosti in grandioznosti – sploh ko gre za politiko, kjer gre za vélike ideje o idealih pravičnosti in dobrega življenja ter zagovarjanja »prave strani zgodovine«. Žal takšna instrumentalna racionalnost velikokrat zahteva precejšnjo mero epistemične neracionalnosti. Človek potrjuje svojo identiteto, pridobiva občutek, da je na pravi strani zgodovine in viša mero solidarnosti, ki jo deli s svojim krogom, tako da nabira in izraža nedokazana, neresnična prepričanja. Za to mu ni preveč mar, saj natanko s takšnimi prepričanji dosega izbrane cilje. Epistemična neracionalnost v tem primeru ni v napoto instrumentalni racionalnosti, marveč je – ravno obratno – pot do nje.
​
Racionalne neracionalnosti je veliko tam, kjer ljudem materialno ne škodi preveč. Večina ni racionalno neracionalna glede narave dogodka, ki sledi, če brez padala skočiš skozi okno v 51. nadstropju. V tem primeru sta instrumentalna in epistemična racionalnost poravnani in se ujemata. Če hočeš preživeti (kar je eden glavnih ciljev večine ljudi), ne boš hkrati verjel, da če skočiš skozi okno, magično poletiš in brez praske varno pristaneš na tleh. Toda v politiki (tj. na volitvah, v neformalnih razpravah na socialnih omrežjih ali v živo ipd.) je instrumentalna racionalnost velikokrat v obratno sorazmernem ali pravokotnem odnosu z epistemično. Izključujeta se ali pa preprosto nista povezani. Nobenih negativnih materialnih posledic ni zate osebno ali za kogarkoli drugega, če voliš v skladu s svojimi fantazijami glede Trumpa in v nasprotju z dokazi/resnico, saj en sam glas ničesar ne spremeni niti na slabše niti na boljše.[1] Nobenih negativnih materialnih posledic ni, če na pivu vehementno zagovarjaš domnevne vrline eksotičnih, nedokazanih družbenih teorij, v skladu s katerimi se v svojem vsakdanjem, praktičnem življenju nikoli ne boš ravnal niti ti niti drugi. Negativnih posledic ni. Je pa veliko pozitivnih psiholoških posledic, ki jih prejmeš, ko z izražanjem svojih spekulativnih, fantastičnih prepričanj požanješ odobravanje kolegov, potrdiš svojo identiteto in čutiš, da si na pravi strani zgodovine.

Izkaže se, kar pravzaprav ne bi smelo presenečati, da izobraženost ali, natančneje, kognitivna sposobnost sama po sebi ne varuje nujno pred tem pojavom in ga v nekaterih situacijah lahko celo razplamti. Izobraženi ljudje tako kot drugi jasno želijo prej nakazane psihološke koristi epistemično neracionalnih prepričanj. Toda za razliko od drugih ljudi so izobraženi bolj spretni pri iskanju na videz dobrih razlogov, zakaj verjamejo, kar verjamejo. Prav tako so bolj spretni pri kritiziranju ter iskanju in izpostavljanju domnevnih lukenj v prepričanjih nasprotnikov, kar jih navda s še večjo mero gotovosti glede lastnih prepričanj. K sreči to ni vse. Zavedanje, da ta problematičen pojav obstaja in da je globok, zavedanje, da mu podlegamo vsi, ter zavestno krotenje zgoraj omenjenih psiholoških ciljev (vsaj v določenih kontekstih, denimo pri političnih razpravah) in vlivanje napora v zasledovanje bolj epistemičnih ciljev, lahko pomaga. Recimo.

​Tudi stave ne škodijo.

[1] Kolektivni izkupiček teh posamič nedolžnih, racionalno neracionalnih odločitev je seveda obupen, neracionalno neracionalen.