Zakaj narodi propadajo?

Pisali smo že o ekonomskih izvorih diktatur, ki jih teoretizirata Acemoglu in Robinson.  V stilu razlaganja »velikih« socioloških tem, se prav tako ukvarjata z drugim vznemirljivim in kontroverznim vprašanjem, vzrokih družbenih neenakosti. V knjigi Why Nations Fail poskušata odgovoriti na vprašanje, zakaj se različne države razvijejo v različno razvite in posledično različno zmožne zagotavljati družbeno blaginjo.

T.i. »institucionalna teorija« neenakosti teoretizira vzroke in mikrotemelje neenakosti med razvitimi državami (globalnim severom) na eni strani in državami v razvoju (globalnim jugom) na drugi. Teorijo lahko strnemo v vzročno verigo petih splošnih dejavnikov, ki vplivajo na stopnjo (ne)razvitosti držav.

1. Kontingentni zgodovinski dejavniki kot npr. vpliv posameznih voditeljev, geografske razlike, bolezni itd. so na začetku teorije neenakosti. To pomeni, da teorija ne predpostavlja inherentno sebične človeške narave ali kakšnega drugega nespremenljivega, nadzgodovinskega dejavnika ni, ki bi nujno vodil v družbene neenakosti. Hkati implicira, da stopnje razvitosti države ni mogoče napovedati zaradi sočasnega vpliva mnogo naključnih dejavnikov.
2. Poudarek institucionalne teorije je na posledicah teh naključnih dejavnikov, t.j. strukturnih razlikah v značilnostih in organizaciji političnih in ekonomskih institucij. Družbene institucije oz. skupki družbenih pravil, ki pogojujejo človeško delovanje, so glavni dejavniki, ki določajo družbena »pravila igre«. Z drugimi besedami, določajo katere družbene skupine imajo moč nad katerimi deli družbenega življenja.  Temeljne institucije so politične (zakonodajne, izvršne, sodne) in ekonomske (omrežja organizacij, vpletena v proces proizvodnje in menjave). Ključni dejavnik razvoja države je, kakšen tip institucij bo razvila: vključujoče (»inclusive«) ali izključujoče (»extractive«). Inkluzivne institucije so tiste, ki zagotavljajo in varujejo enake pravice, priložnosti ter dostop do virov, kar pomeni, da je družbena precej razpršena oz. decentralizirana. Kljub hierarhičnim družbenim odnosom nobena družbena skupina ne bi imela bistveno večje moči od ostalih. Taka primera so demokratične politične institucije in ekonomske institucije prostega trga.
3. Vključujoče politične institucije običajno ustvarijo prave motivacije in priložnosti, da ljudje investirajo, se zadolžujejo, menjujejo na trgu, pridobijo visoko stopnjo izobrazbe, se urijo v različnih spretnostih itd. V demokratični družbi, kjer so varovane politične pravice in vladavino prava, so ljudje bistveno bolj nagnjeni k investiranju in menjavi kot v družbi, kjer so lahko prepričani, da njihov trud ne bo poplačan zaradi korupcije in brezvladja. Kjer si politične elite delijo z drugimi akterji politično moč, imajo mnogo manj možnosti skoncentrirati ekonomsko moč. Shematično rečeno, inkluzivne (demokratične) politične institucije običajno vodijo v inkluzivne ekonomske institucije, kot sta prosti trg in zasebna lastnina, ki ljudem omogočajo izkoristiti svoje zmožnosti in zasledovati svojo vizijo dobrega življenja.
4. V času zgodovinskih prelomov so politične in ekonomske institucije pod veliko preizkušnjo. Taka dogodka sta bila npr. razširitev bubonske kuge konec srednjega veka in mednarodne menjave nekaj stoletij kasneje. Ti dejavniki so do določene mere naključni. Ključno je, da se različne družbe glede na predhodne razlike v svojih institucijah nanje različno odzovejo. Tako je npr. isti dogodek (kuga) v Evropi 14. st. sprožil zelo povsem različne zgodovinske poti, ker so različni kraji imeli različne institucionalne okvire (npr. odnose med kraljem in aristokracijo, med zemljiško gospodo in tlačani, stopnja centraliziranosti itd.).  Zato se v času teh prelomov razlike običajno zaostrijo.
5. Kombinacija obstoječih institucionalnih razlik in pomembnih zgodovinskih dogodkov povzroči institucionalno spiralo; razlike, ki so že obstajale, se z novimi naključji še poglabljajo. Tako se ustvari začaran krog, zaradi katerega je neenakosti tako težko izkoreniniti.

Kot rečeno, teorija ne implicira determinizma; rezultat interakcije naštetih dejavnikov je nepredvidljiv. Namen družboslovja zato ne more biti napovedovanje, temveč razlaganje, zakaj so se dogodki zgodili in pod kakšnimi pogoji bi se določen del sveta lahko razvil drugače.

Minea Rutar