|
Vplivni britanski sociolog John Goldthorpe žal ne zveni tuje, ko trdi, da je bila na koncu 20. stoletja »sociologija v stanju temeljne intelektualne raztresenosti«, ki bi lahko spodjedla njen sicer nezanemarljiv institucionalni napredek. Tako kot mnogi drugi izpostavlja par glavnih virov te nevarne raztresenosti:
Odgovornost za prvo točko nosijo v glavnem – čeprav ne izključno – nekateri Teoretiki, po katerih sociologija ni običajna znanost, ki mora v prvi vrsti tako kot vsaka znanost podajati natančno oblikovane vzročne razlage za empirično opažene družbene pojave, denimo stopnjo religioznosti v modernem svetu, prvo svetovno vojno, kapitalistične krize ali srednjeveški lov na čarovnice. Ko ta sicer izjemno pomembni in gotovo najbolj zanimivi del sociologije – teoretsko razlaganje pojavov – postane skoraj načrtno ločen od empiričnega raziskovanja ali ko je z njim povezan zgolj prek analitično neuporabnih, eksotičnih abstrakcij, imamo velik problem. To je enostavno ponazoriti z mnogo primeri. Eden, ki bo za moj namen zadoščal, so teoretski pojmi Louisa Althusserja, vplivnega strukturalističnega marksista, ki je tudi sicer slovel po svojih nenavadnih idejah o vlogi teorije v družboslovju. Takole definira enega svojih pomembnejših pojmov, ki mu pravi "naddoločenost" in s pomočjo katerega naj bi bolje razumeli, denimo, delovanje države v kapitalizmu: [naddoločenost je] esencialna značilnost protislovja: odsev eksistenčnih pogojev protislovja v protislovju samem, tj. odsev položaja protislovja v vladajoči strukturi kompleksne celote ... [naddoločenost odseva] eksistenčne pogoje protislovja v protislovju samem, tj. odseva specifično strukturo vladajoče neenakomernosti vselej-vnaprej-dane kompleksne celote, ki je njen obstoj. To ne pomeni veliko, niti ni analitično uporabno. Teorija, skratka, ne sme biti svoja lastna ezoterična disciplina, ločena od ostalih vidikov sociologije. Z drugo točko Goldthorpe misli na sociološko ubadanje oziroma pretiravanje z razlikami med naravoslovjem in družboslovjem ter posledičen raziskovalni in razlagalni pat. Nekateri sociologi so zatrjevali, da je družboslovje tako drugačno od naravoslovja, da so razlaganje, objektivnost, resnica in opisovanje preprosto neprimerni cilji sociologije; spet drugi so vztrajali, da so fizikalni modeli izvrsten zgled za sociologijo, matematika pa njeno glavno razlagalno orodje. Noben od teh polov se ne zdi prepričljiv. Toda: kaj storiti? Tretjič, Goldthorpa moti, da se omenjeni intelektualni pat načrtno ali nenačrtno prikriva in zanika s sklicevanjem na medli teoretski pluralizem, ki ne pomeni neizprosnega tekmovanja med paradigmami, da ugotovimo, katere so boljše in katere slabše, marveč mlačno pristajanje na upravičenost vsega, kar obstaja. Marksistične, webrovske, poststrukturalistične, feministične, bourdieujevske teorije razreda – vse in katerekoli paradigme in pristopi, ki obstajajo, so načeloma enako upravičeni in pravilni. Vsak pač "osvetljuje" dani pojav s "svojega gledišča". Katerega naj torej uporabimo? Kateregakoli – ali pa, še raje, vse hkrati. To ni prepričljivo. Znanstvena disciplina ne more biti tako neskončno pluralistična.  Čeprav ni razlogov za pretirano optimističnost, se je stanje v zadnjih dveh desetletjih opazno izboljšalo, kar priznava Goldthorpe sam. Danes so zagrenjeni zagovori teze, da med družboslovjem in naravoslovjem obstajajo radikalne, nepremostljive in dokončne razlike, veliko redkejši ali pa vsaj pritegnejo manj pozornosti in vsrkajo manj intelektualne energije, tako kot so skoraj neobstoječi nasprotni pozitivistični klici po brezšivnem poenotenju enega z drugim (oziroma, natančneje, podrejanju sociologije fiziki). Vse več strinjanja je, da je vsaj za namen ocenjevanja narave in naloge sociologije pojmovni par naravoslovno/družboslovno neprimeren. Sociologija bi morala biti – in tudi je – po svojih razlagalnih ambicijah in raziskovalnih omejitvah podobna ne fiziki ne literarni teoriji, marveč biologiji. Res je sicer, poudarja Goldthorpe, da so razlage v biologiji običajno mnogo bolj poenotene in rigorozno teoretsko utemeljene kot v sociologiji. Vendar kljub temu drži, da razlage v biologiji ne uspejo nujno doseči popolne splošnosti (denimo v ekologiji) in da ne omogočajo napovedovanja v strogem smislu (denimo v evolucijski biologiji). Drugače rečeno, ideji t. i. »teorij srednjega dosega« in »razlaganja z mehanizmi« postajata vse bolj standardni. Zagovarjajo ju vznemirljivi sodobni sociološki projekti z nazivi "analitična sociologija" (Elster, Hedström, Ylikoski), "razlagalna sociologija" (Esser), "kognitivna sociologija" (Boudon), "socialni realizem" (Archer, Porpora, Elder-Vass, Little), "sistemizem" (Bunge) itd. To pomeni, da namen sociologije ni ustvarjanje grandioznih vélikih teorij, kot je strukturni funkcionalizem Talcotta Parsonsa, marveč skromnejše teoretiziranje nekoliko bolj na drobno, tj. konkretnejše razmišljanje o vzrokih pojavov, ki so bolj časovno in prostorsko zamejeni. Namesto teorije celotne človeške zgodovine, teorija prehoda v kapitalizem. Namesto splošne teorije države, teorija zgodovinskega vznika prvih protodržavic v času po človeškem premiku od nomadskega lova in nabiranja k ustaljenemu kmetovanju. Namesto iskanja enega ali dveh temeljnih, brezizjemnih družbenih zakonitosti, iskanje mnogo manjših, bolj posebnih družbenih mehanizmov (tj. vzročnih procesov na nižji ravni resničnosti), ki so odgovorni za konkretne makropojave, ki nas zanimajo.
Normi teorij srednjega dosega in razlaganja z mehanizmi pomagata premoščati prepad med empiričnim raziskovanjem in teoretskim razlaganjem, ki pesti dele sociologije. Deloma zato, ker se mora hipotezirane teoretske mehanizme vedno empirično utemeljiti – ni dovolj, da špekuliramo o njih. Deloma pa tudi zato, ker mora biti družbeni pojav, za katerega iščemo mehanizme, sam empirično utemeljen. Če nas zanimajo mehanizmi, ki so odgovorni za družbeni prehod iz fevdalizma v kapitalizem, moramo najprej vedeti, ali se je tak prehod sploh res zgodil (in kaj natanko je ta reč, ki ji pravimo kapitalizem). Ko to vemo, začnemo hipotezirate mehanizme, ki naj bi prehod povzročili. Mehanizmov še ne odkrijemo, ko ustvarimo na prvi pogled smiselno teoretsko razlago o vzročnih procesih, za katere mislimo, da so vodili od fevdalizma h kapitalizmu. Ne odkrijemo jih preprosto s tem, da rečemo, da je (po Webru) eden od ključnih mehanizmov vznik protestantske etike, zaradi katere so ekonomski akterji – ko so jo ponotranjili – nehali zapravljati svoje dobičke za luksuzno potrošnjo in so jih raje ponovno investirali v proizvodnjo. Odkrijemo jih, ko (a) so posamezni členi v vzročni verigi jasni, verjetni in čim bolj tesno skupaj (trditi »protestantizem povzroča kapitalizem«, nikakor ni dovolj, saj manjka mnogo vmesnih členov), ko (b) lahko svojo teoretsko pripoved empirično utemeljimo in ko (c) jo uspešno primerjamo z drugimi, ki imajo isti cilj. O teorijah srednjega dosega in mehanizmih trenutno v svetovni sociologiji potekajo zelo zanimive razprave, prav tako nastajajo mnoge uporabne raziskave, ki praktično uporabljajo ta pojma in ponazarjajo njuno smiselnost. V nadaljevanju nameravam še velikokrat pisati o obojem. Več: Goldthorpe, On Sociology (2007) Elster, Explaining Social Behavior (2015). Hedström, Dissecting the Social (2005). Hedström in Swedberg (ur.), Social Mechanisms (1998). Porpora, Reconstructing Sociology (2015). Manzo (ur.), Analytical Sociology (2014). Bunge, »How Does It Work?« (2004). Hedström in Ylikoski, »Causal Mechanisms in the Social Sciences« (2010). Comments are closed.
|
