Težave esejistične sociologije

Jasnost izražanja je iz razlogov, ki bi morali biti očitni večini, temeljna vrlina v katerikoli znanstveni disciplini. Še posebej pa je pomembna v sociologiji in podobnih družbenih vedah, ki so trenutno (in bodo še kar nekaj časa) neformalizirane in zato sploh v točki razlaganja skoraj povsem odvisne od verbalnega teoretiziranja, ki je bolj dvoumno in težje prenosljivo iz konteksta v kontekst. Ker teoretiziramo z besedami, ne enoznačno matematiko, je strmenje k analitičnosti (»skoraj obsedeno ubadanje z jasnostjo in izrecnostjo«, kot poudarja Elster) edino sredstvo, ki omogoča medosebno strokovno razumevanje, komunikacijo in preverjanje.

Nezanemarljiv del sociologije se s tem dozdevno ne strinja. Nasprotuje analitičnosti ali pa se zanjo ne zmeni preveč. Takšna bolj esejistična ali pesniška sociologija ima več splošnih lastnosti, ki so slabe. Tu se omejujem na zgolj dve:

• 1. nedefinirani, zelo nejasno definirani ali nekonsistentno definirani pojmi;
• 2. pretirano in mimobežno sklicevanje na (sploh klasične) avtoritete.

Primerov prvega je neskončno. Pred časom sem že navedel Althusserjevo definicijo »naddoločenosti« (glej tudi primere iz literature spodaj). Tule pa je denimo pojem razreda, ki ga priporoča Pierre Bourdieu:

Družbenega razreda ne definira lastnost (niti najbolj določena lastnost, denimo količina in sestava kapitala) niti ga ne definira skupek lastnosti (recimo spol, starost, družbeni izvor, etnični izvor … dohodek, stopnja izobrazbe itd.) niti ga ne definira veriga lastnosti, ki izhaja iz temeljne lastnosti (položaj v produkcijskih odnosih) … [družbeni razred] definira struktura odnosov med vsemi pertinentnimi lastnostmi, ki daje svojo specifično vrednost vsem tem lastnostim in učinkom, ki jih te lastnosti izražajo na prakse.

​Bourdieu je vsekakor navdihujoč sociolog. Včasih mu ne manjka zanimivih uvidov. Toda zaradi svojega sloga pisanja je prevečkrat nepotrebno frustrirajoč in manj navdihujoč, kot bi lahko bil. Navedena definicija je primer. Kaj denimo pomeni, da je razred »struktura odnosov med vsemi pertinentnimi lastnostmi«? Kaj je razlika med »strukturo odnosov« in »strukturo« ali »odnosi« samimi? Kako je možno, da razreda ne definira niti ena lastnost niti skupek lastnosti? Kaj sploh še ostane? Kakorkoli že, Bourdieu ne ponazarja svoje spolzke definicije s konkretnimi primeri, ki bi jo naredili razumljivejšo in uporabnejšo za sociološko raziskovanje.

Težko je reči, kdaj natanko sklicevanje na avtoritete v sociološkem sporočanju ali teoretiziranju postane pretirano, kot navajam v drugi točki. Mimobežnost sklicevanja je bolj opazna. Če avtor pri razvijanju svojega argumenta tu in tam za namen podkrepitve zgolj navrže teoretsko zapletene in empirično kontroverzne pojme, kot so denimo Marxovo »abstraktno delo«, Foucaultov »dispozitiv« ali »subjektivacijo« Judith Butler, ne da bi jih najprej na dolgo povzel v manj zahtevnem jeziku, ponazoril s smiselnimi primeri in (če je možno) upravičili njihovo rabo s sodobnimi dokazi, je sklicevanje mimobežno.
​
Takšna dvotirna esejističnost povzroča več problematičnih posledic:

1. Avtorji se lažje – načrtno ali nenačrtno – izogibajo kritikam, ki so sicer gonilo znanstvenega napredka. Če ni dovolj jasno, kaj nekdo misli s svojo tezo ali pojmom, niti sam niti drugi ne vedo, kako temu, kar ni jasno, nasprotovati.
2. Veliko kognitivne energije se porablja za eksegezo, interpretacijo besedila (ali rečenega). Napor gre v razčiščevanje tez, argumentov in pojmov, namesto da bi bil porabljen za ugotavljanje resničnosti tez, argumentov in pojmov.
3. Učinek guruja. Socialni psihologi odkrivajo, da so ljudje nagnjeni k ocenjevanju nerazumljivega kot globoko resničnega. Dejansko pa nerazumljivega ne smemo oceniti niti kot resničnega niti kot lažnega – ne vemo namreč, kaj sploh pomeni.
4. Prazni ali precej nejasni pojmi niso falsifikabilni in niso uporabni pri aplikativnem sociološkem raziskovanju. Kot že rečeno pri (1), medle teze ne omogočajo razmisleka o tem, kakšen bi svet moral biti, da bi bile te teze bodisi resnične bodisi zmotne. Ali »naddoločenost«, kot jo definira Althusser, res obstaja? Ali je družbene razrede res smiselno pojmovati tako, kot nas prepričuje Bourdieu (namesto tega, kar bi želel Marx ali Weber ali Giddens ali kdorkoli drug)? Ne vemo, saj ne vemo, kaj bi morali odkriti, da bi sprejeli ali zavrgli njegovo definicijo in iz nje sledeče teze.

Erik Olin Wright ima prav, ko opaža, da je za »sociologijo nasploh (ne samo za marksistično sociologijo) značilna razrahljana argumentacija: pojmi so velikokrat definirani medlo, avtorji se ne potrudijo prikazati vsakega koraka v argumentu, predpostavke so zakrite in logika razmišljanja ni jasna.« To stanje ni vrlina niti ni nedolžno.

Več:

Elster, Hard and Soft Obscurnatism (2012)
Buekens in Boudry, The Dark Side of the Loon (2014)
​Eagleton, In the Gaudy Supermarket (1999)
Sokal in Bricmont, Fashionable Nonsense (1997)