Težave z referendumom

Avtorica: Jerneja Potočnik

​Čeprav se zdi, da so referendumi najčistejša oblika neposredne demokracije, politično orodje, kjer je slišan glas vseh državljanov, poglobitev v zgodovino, sestavo in pomen referendumov pokaže drugačno sliko. Ne le, da so ti lahko taktično orožje v rokah vladajočih, hkrati večini prebivalstva vzbudijo iluzoren občutek slišanosti, kar pa privede le do glasov, ki so, povsem v nasprotju z ostalimi demokratičnimi odločitvami, podani v enkratnem dogodku brez možnosti ponovitve in preverjanja, oblikovani na podlagi medijev in medijsko diktiranih dosegljivih informacij ter izraženi zgolj od referenduma udeležene manjšine prebivalstva.

Vsekakor so mnogi referendumi v zgodovini postavljali pomembne mejnike, ko je glas ljudstva preglasil konservativno in statično oblast, a povečano število teh je lahko z nekaterih perspektiv tudi zaskrbljujoče. Referendumi predstavljajo izhod v sili v situacijah, ko političnemu predstavništvu ne uspe poiskati rešitev pomembnih problemov. Prav to pa, glede na vse večje število referendumov na prehodu iz 20. v 21. stoletje, lahko pokaže na neuspešnost izvoljene oblasti. So določene tematike za politične stranke preveč problematične in povzročajo neugodje ob opredeljevanju ter odločitve zato raje prepustijo ljudstvu? Takšni primeri so predvsem referendumi o pravicah istospolnih parov, nuklearni energiji in članstvu v EU. Morda je vzrok temu tudi negotovost političnih strank o volilni bazi – v nasprotju z zgodovinskimi političnimi usmeritvami, ko so bila stališča bolj enoznačna in volivci za določeno stranko vedno isti, so danes stranke na udaru, prisiljene vedno znova promovirati svoje ideje in programe ter v poplavi osrednjih in marginalnih strank opozoriti nase. Vsaka napačna ali sporna politična odločitev je lahko usodna za obstoj take stranke in očitno je, da s prepuščanjem perečih tem javnosti politične stranke od sebe in svojega stališča odvrnejo (medijsko) pozornost ter si zagotovijo še nekaj časa na političnem podiju. Hkrati je prav opredeljevanje v referendumskih situacijah prilika za marginalne in nove stranke, da se s podajanjem informacij oziroma osvetljevanjem določenih podatkov za volivce predstavijo javnosti in si kasneje morda zagotovijo mesto v osrednji politiki.
​
Drugi očitek referendumu se nanaša na samo legitimnost. Čigav glas tehta več: glas od ljudstva izvoljenih vladajočih predstavnikov ali glas ljudstva? Oglejmo si nedavni referendum »Brexit« o izstopu Velike Britanije iz Evropske Unije. Britanski parlament je že dolgo pred referendumom glasoval za izstop, to pa se je potrdilo tudi na samem referendumu z odločitvijo večine. Čeprav je jasno, da politične odločitve niso tako preproste in da je do izvedbe referenduma vodilo mnogo dejavnikov, je vprašanje o tem, ali je bil referendum potreben, očitno. Odločitev je navsezadnje sprejel že parlament, ki predstavlja in zastopa ljudstvo. Problem bi se pojavil tudi, če bi bil izid referenduma drugačen – čigava odločitev torej velja več, odločitev parlamenta, zastopnika ljudstva ali ljudstva samega?

Že prej omenjeno prirejanje referendumov o problematičnih tematikah pa se lahko izkaže tudi za neliberalno, usmerjeno proti temeljnim človekovim pravicam. Mnoge države, med njimi tudi Slovenija, so za referendumsko vprašanje postavile pravico istospolnih parov o poroki ali posvojitvah otrok. Odločitev državljanov proti tej pravici je bila sicer z izidom referenduma legalna, a ostaja vprašanje legitimnosti takega odločanja, če povlečemo vzporednice z demokratičnim svetom, ki si prizadeva za nediskriminacijo in upoštevanje temeljnih človekovih pravic.

Morda je tukaj smiselno omeniti tudi moč medijev, ki vplivajo na takšne odločitve volivcev in vseh ostalih akterjev, ki kakorkoli sooblikujejo mnenje (religijske institucije, vrstniki, družine, šola). V času pred referendumom se državljani, ki se s političnimi vprašanji običajno ne ukvarjajo, orientirajo predvsem glede na to, kar vidijo, preberejo in slišijo. Zlahka postanejo žrtev manipulacije, tako da svojo odločitev oblikujejo, ne da bi zares vedeli, za kaj so se odločili. O tem pričajo podatki ob nedavnem britanskem referendumu, po koncu katerega sta bili najpogostejši Googlovi iskanji prav "Kaj je Brexit?" in "Kaj je Evropska Unija?".

Problem s slabo informiranostjo se pojavi tudi ob referendumih, ki vsebujejo zahtevnejša vprašanja, v katera se mora posameznik za svojo odločitev poglobiti. Tako se lahko zgodi, da se volivec odloči naključno, na podlagi mnenja ljudi v svoji okolici ali pa se referenduma sploh ne udeleži. V slednjem primeru je izid referenduma sicer verodostojen, a večina, ki se je zavzemala za določen odgovor, pomeni manjšino prebivalstva, kar pa ni v skladu z načeli demokracije. Primer referenduma, ki je zadeval pomembno, a zahtevno vprašanje, je bil slovenski referendum o zakonu o drugem tiru. Ker večina javnosti situacije ni povsem razumela, se je odločala na podlagi medijev ali pa se referenduma sploh ni udeležila. Pojavi se pomislek, ali ne bi bilo takih vprašanj bolj smiselno prepustiti strokovnjakom. Navsezadnje za naše zdravje skrbijo zdravniki, vodenje družbe, predvsem v situacijah, ki zahtevajo strokoven premislek, pa bi lahko prepustili ljudem, ki imajo potrebno znanje.

Referendumi so enkratni dogodki, ki se ne izvajajo ciklično, zato je izid dokončen, ponovitve, ki bi morda spremenile rezultat, pa niso možne. Tudi to se zdi v nasprotju z običajnimi praksami demokratičnega delovanja, kjer se posamezne odločitve v parlamentu sprejemajo po več sejah in glasovanjih, tako da se jasno preverja spreminjanje izida in možni dejavniki, ki na to vplivajo. V dneh pred referendumom lahko odločitev volivca spremenijo že povsem naključni, s politiko nepovezani dogodki – tako bi se lahko naslednjič posameznik odločil drugače.

Situacijo, kjer je volivec zmeden in prepuščen spretnemu delovanju medijev ter političnih elit, predstavljajo tudi referendumi, ki nazivajo več vprašanj hkrati. Očitek je, da je to taktična rešitev za kamuflažno perečih vprašanj ob tista, ki so javnosti bližja. Zaradi teh se volivci referenduma udeležijo in pod vplivom razmišljanja o prvi dilemi podajajo še odločitev za drugo, izid referenduma pa bi lahko bil ob ločeni obravnavi obeh tem povsem drugačen. Primer takšnega referenduma je bil slovenski referendum leta 2003, ko so volivci odločali o vstopu Slovenije v EU, hkrati pa so se spraševali tudi o članstvu v NATU.

Vox populi postaja odgovor na vprašanja družb 21. stoletja. Izvoljeni predstavniki na vrhu demokratičnih sistemov se taktično umikajo v ozadje in odločitve problemov prepuščajo javnosti. Zdi se, da ljudstvo z direktno demokracijo končno dobiva moč, da samo ureja in usmerja družbeno življenje. A ob poglabljanju v dosedanjo prakso referendumov se posamezniku ob mnogih pomembnih prednostih, ki jih prinaša to orodje neposredne demokracije, pokažejo tudi negativne plati, ki pa so lahko ob povečevanju števila referendumov za demokracijo, kot jo poznamo danes, usodne.

​(Zapis med drugim temelji na dveh člankih iz Journal of Democracy.)