Toaletni papir, teorija iger in družbene dileme

Avtor: Tibor Rutar

​Praznjenje polic z različnimi dobrinami v času pandemije običajno razlagamo zgolj s sklicevanjem na neumnost ali neutemeljeno paniko ljudi. In čeprav je to vsekakor vsaj delni odgovor, ni popolni. Da razumemo, zakaj so v preteklih dneh povsod (v ZDA, Sloveniji, na Japonskem in v Hong Kongu) s trgovinskih polic izginili toaletni papir, čistila za roke idr., se je smiselno obrniti k teoriji iger.

Natančneje, dva scenarija, ki ju poznamo iz teorije iger, sta na mestu. Prvemu pravimo tragedija skupnega. Tragedija skupnega se zgodi v situacijah, kjer vsak posameznik s svojim posameznim dejanjem ne more prekomerno izčrpati danega vira (recimo rib v morju ali toaletnega papirja v trgovinah), a vsi posamezniki skupaj, ko seštejemo njihova posamezna dejanja, storijo prav to. Če en človek v četrtek kupi dva, tri ali celo 10 paketov toaletnega papirja, je to povsem zanemarljiv negativni vpliv na količino toaletnega papirja v trgovini (bodisi na policah bodisi v skladišču). Toda ko to v eni trgovini naenkrat stori recimo 2.000 kupcev, so rezultat izpraznjene police.

Bodite pozorni, da tu ne gre nujno za brezmiselno sebičnost. Celo če je posamezni kupec precej altruistično motiviran in ga skrbi, ali bo po njegovem dejanju ostalo dovolj toaletnega papirja za druge ljudi, se lahko (upravičeno) pomiri, da njegovo posamezno dejanje – in samo s svojim posameznim dejanjem imamo moč, da upravljamo – v morju kupcev ne bo imelo negativnega vpliva. Rezultat bo, kakršen bo, ne zaradi njega samega, marveč zaradi seštevka dejanj več tisoč kupcev. Celo nesebični kupec nima razloga, da bi ne kupil dveh, treh ali 10 paketov toaletnega papirja. Seveda ker vsi kupci (primerno) razmišljajo enako, na koncu v enem dnevu poidejo vse police in zaloge. Individualna racionalnost je vodila v kolektivno neracionalnost.

Toda zakaj bi kdo sploh začel razmišljati, da bo mogoče kupil dva, tri ali 10 paketov toaletnega papirja, ko pa običajno ne razmišljamo tako? Tu pride na vrsto drugi scenarij iz teorije iger, varnostna dilema (oblika zapornikove dileme). Varnostna dilema se običajno zgodi v mednarodnih odnosih, ko država A zaradi skrbi glede morebitnih vojaških namenov države B začne z oboroževanjem – seveda izključno iz obrambnih razlogov.
​
Dilema gre takole: četudi država B ni imela nobenih vojaških namenov zoper državo A, je smiselno, da se iz obrambnih razlogov država A nekoliko oboroži. Namere držav (tako kot namere ljudi) se vendarle lahko hitro spremenijo in miroljubna država danes lahko postane nemiroljubna država jutri. Toda ko se država A nekoliko oboroži (iz obrambnih razlogov), sicer miroljubna država B začne postajati nemirna. Vpraša se: »zakaj se A nenadoma oborožuje? Mar nas hočejo napasti?«. Odgovori si, da karkoli je že razlog, se zdi povsem primerno, da se tudi sama (država B) oboroži – seveda izključno iz obrambnih razlogov. Toda to dejanje samo »potrdi« sumnje, ki jih je do B začela gojiti A. Država A si misli »Poglej, res so imeli sovražne namene, oborožujejo se!« Odziv države A je, da se še dodatno oboroži, na kar se z dodatnim oboroževanjem odzove tudi država B in tako dalje vse do (nenačrtovanega, nehotenega) izbruha vojne med obema državama zaradi medsebojnega strahu in medsebojnega (navideznega) potrjevanja tega strahu. Oboroževanje in vojna se zgodita, čeprav nobena država ni aktivno želela oboroževanja ali vojne.

Kaj ima z vsem tem toaletni papir? Analogija ni popolna, a je vseeno ilustrativna. Kupec A ne more poznati namer vseh ostalih kupcev. Takole razmišlja: mogoče bodo zaradi pandemije jutri vsi pokupili toaletni papir in ga bo zame zmanjkalo. Mogoče se to ne bo zgodilo in bo vse v redu. Ne morem vedeti, kaj bo. Kaj pa lahko storim? Za vsak slučaj lahko že danes kupim par dodatnih paketov toaletnega papirja – če nič drugega zato, da se zavarujem pred morebitno nenadno odločitvijo vseh ostalih kupcev, da iz enakih varnostnih razlogov pokupijo papir! Kupec A seveda ni edini, ki dejansko tako razmišlja. Tudi vsi ostali (ali vsaj nekateri) kupci nameravajo že danes za vsak slučaj vzeti par dodatnih rolic papirja, saj (upravičeno!) razmišljajo, da prav zdaj popolnoma enako razmišljajo ostali. Vsakdo se zgolj želi zaščititi pred morebitno spreminjajočimi namerami vseh ostalih.

Začetni rezultat te dinamike je, da kupci vidijo en drugega, kako kupujejo toaletni papir (ali pa vidijo zmeren upad količine papirja na policah), in njihove teoretične sumnje so potrjene. Končni rezultat je, da ti isti kupci – hkrati pa tudi ostali, ki do sedaj morebiti niso razmišljali enako – iz potrjenega strahu kupijo še več papirja itd. Zgodi se podobna varnostna spirala kot v mednarodnih odnosih. Nihče ni zares hotel kupiti papirja, a je to storil, ker je (smiselno) razmišljal, da bodo to želeli storiti drugi oziroma da se bodo drugi vsaj na enak način kot on želeli zavarovati. Konča se tako, da papirja (vsaj začasno) zmanjka, mnogi pa doma sedijo na desetinah paketov toaletnih rolic. Zopet se zdi, da v tem primeru individualna racionalnost, ko jo agregiramo, proizvede kolektivno neracionalnost.
​
Nezaželeni družbeni rezultati ne nastanejo vedno zgolj zaradi človeške neumnosti, nerazumne panike ali stroge sebičnosti. Včasih se zgodijo celo, ko se vsakdo vede racionalno (in to ne izključno sebično racionalno).