Umetna inteligenca: svetla prihodnost ali konec demokracije?

Avtorica: Marike Grubar

​​Umetna inteligenca (v nadaljevanju UI) predstavlja povsem nove načine organizacije človeških življenj. Nekateri o novostih razmišljajo celo kot o četrti industrijski revoluciji, drugi opozarjajo, da so spremembe v temelju bistveno drugačne od vseh prejšnjih tehnoloških inovacij in pozivajo, da se na spremembe ustrezno pripravimo, tretji svarijo, da nova tehnologija prinaša prevlado strojev nad ljudmi in vztrajajo, da je že ob najmanjši uvedbi nove tehnologije takšen scenarij neizogiben. Toda nihče ne ve zares, kakšne posledice bodo prinesle te spremembe, gre le za napovedi.

Nova tehnologija, ki je trenutno najnovejši trend, the next big thing, je ponekod že prisotna in brez dvoma vsaj v nekaterih vidikih konkurira povprečnemu človeku, je enako inteligentna. Torej, te novosti ne pomenijo samo zamenjave enega načina dela za drugega, kjer delo še vedno opravljajo ljudje (npr. prepisovanje knjig na roko za tiskarski stroj). Ne, gre za spremembe, za t.i. strojni vid oziroma machine learning, ki bodo povsem nadomestile človeško delo. Čeprav zagovorniki novih tehnologij priznavajo, da te lahko negativno vplivajo na obstoječe ekonomske in politične sisteme (npr. na demokracijo), se ne ukvarjajo preveč s temi posledicami, ne iščejo sistemskih rešitev. Še več, zdi se, da jih ne skrbi pretirano, ali bo nova tehnologija bistveno oslabila obstoječe liberalne demokracije in kaj bo to pomenilo za povprečnega človeka. Vsekakor pa ne smemo demonizirati zagovornikov AI in trditi, da vsa podjetja puščajo svoje delavce povsem nemočne. Nekatera podjetja ustanavljajo posebne fonde, sprožajo privatne inciative, preko katerih skušajo izobraziti ljudi, jih naučiti, kako se upravlja z novo tehnologijo. A spet gre le za rešitev, ki bo pomagala peščici, ne pa za konkretne politične spremembe, ki bi poskrbele, da ne bo večina delavcev ostala pozabljena, če in ko jih bo nadomestila produktivnejša UI.
​
Zagovorniki avtomatizacije (kot sta npr. Andrew Keen in Alina Polyakova) vsekakor smiselno opozarjajo, da leta 2018 še ni povsem jasno, kakšne bodo posledice nove tehnologije, ni jasno, kaj se bo zgodilo s številom delovnih mest, ali bodo stara nadomestila nova. Poleg tega poudarjajo, da skeptiki prepogosto predpostavljajo, da se ljudje ne bomo pravočasno odzvali na spremembe, da ne bomo uspeli sodelovati v oblikovanju našega sveta in da bomo ostali ujetniki struktur in nove tehnologije. Še več, Keen in Polyakova izpostavljata, da smo se ljudje v preteklosti pogosto upirali spremembam, ki so ustvarjale nečloveške pogoje za bivanje, in avtokratskim ureditvam.  Oba se sklicujeta na obstoj človeške zmožnosti racionalnega mišljenja in na obstoj zavesti. Obe značilnosti sta tesno povezani tudi z zmožnostjo avtonomnega postavljanja in sledenja ciljem. Polyakova celo izrecno izpostavi, da so v preteklosti ljudje že uporabili tehnološke inovacije, da so se uprli avtoritarnim režimom. Ravno tako trdi, da so se politični sistemi že odzivali na tehnološke inovacije, med drugim tudi na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko se je začelo uvajati obvezno šolanje. Toda glede na to, da so bile te spremembe posledica dolgoletnih bojev delavk in delavcev, povprečnih prebivalcev, se lahko ob takšnih trditvah upravičeno vprašamo, ali imajo delavci danes še dovolj politične moči, da postavijo in uveljavijo nove zahteve ter zaščitijo svoje pravice in dobrobit.
​
Skeptiki (kot sta Ian Bremmer in Yascha Mounk), ki so tehnološkemu napredku sicer naklonjeni, opozarjajo, da na spremembe nismo ustrezno pripravljeni, da se ne zavedamo, kako bodo vplivale na obstoječe ekonomske in politične sisteme, ali se bodo liberalne demokracije uspešno odzvale na spremembe in koliko ljudi bo ostalo pozabljenih, ker bodo postali stroškovno manj učinkoviti in za podjetja nepotrebni.

Raziskave, ki so bile narejene v preteklosti, med drugim kažejo, da se demokracije obdržijo samo tam, kjer je strošek toleriranja demokracije za elite nižji kot strošek zatiranja demokracije. Najvišji strošek za elite v obdobju demokracije so davki in višja kot je neenakost v družbi, višja je potreba po redistribuciji dobrin, dohodkov itd. Več kot je delavcev, lažje se pogajajo za višje plače, boljše delovne okoliščine itd. Prihod avtomatizacije (glede na napovedi in pretekle izkušnje) pomeni manjše število delavcev, kar bo še otežilo njihova pogajalska izhodišča, s čimer se bo zvišala potreba po redistribuciji. Kaj pa je z nižanjem stroškov zatiranja? Elite, vladajoči, so do danes potrebovali demokracijo, ker so si z njo zagotovili poslušne državljane, ki so bili pripravljeni delati za kapitaliste ali iti v vojsko, če je bilo to potrebno oziroma ko jih je država potrebovala. Danes lahko njihovo delo (skoraj v večini) nadomestijo roboti. Iz tega sledi, da so se elite znašle v položaju, ko nad njimi ne visi več pritisk po ohranjanju zadovoljstva večine prebivalcev, njihova potreba po (visokokvalificiranih) delavcih se manjša. Skratka, pomembno je, da se zavedamo, da bo avtomatizacija povišala strošek toleriranja in znižala stroške zatiranja demokracije.

V preteklosti je zaradi takrat dostopnih podatkov veljalo prepričanje, da je ekonomska rast mogoča samo v liberalnih demokracijah. Primer Kitajske danes kaže drugačno podobo. Mnogi so še nedavno verjeli, da bo Kitajska lahko zares uspešna, v kolikor bo po uspešnih ekonomskih spremembah uvedla še politične, da bodo nastanku in povečanju srednjega razreda sledile še demokratične spremembe. V tem trenutku jim gre ekonomsko izvrstno, ampak gradijo politični model, ki ni osnovan na liberalni demokraciji. Predsednik Ši Džinping si je s spremembo ustave celo podaljšal mandat do svoje smrti.

Danes res ne vemo, kakšno bo število služb v prihodnosti, ali bo enako, koliko delovnih mest bo uničenih zaradi uvajanja avtomatizacije in UI. Vemo pa, da bo nova tehnologija prinesla delovna mesta, za katera ljudje danes niso usposobljeni. Politični establišment se zaenkrat na te spremembe (še) ne odziva, vsaj zaenkrat ne občutimo tudi vidnih sprememb na izobraževalnem področju, vsaj ne v EU in v ZDA. Še več, glede na to, da se danes krepi moč avtoritarnih držav in slabi moč liberalnih demokracij, ne moremo pričakovati, da bo nova tehnologija sama na sebi prinesla boljše življenje, da ne potrebujemo nikakršne dodatne regulacije. S slednjim se strinjajo tako zagovorniki kot skeptiki, ki sem jih omenila v tem prispevku. Za naše nadaljnje razmišljanje pa še vedno ostaja aktualni dve ključni vprašanji: kako verjetno je, da bomo sprejeli »prave« odločitve, in v kakšnih pogojih bomo verjetno uspešni?