Volivci, revolucionarji in interesi: napake v tezi o lažni zavesti

Avtor: Tibor Rutar

​​Čeprav se tezo o lažni zavesti običajno povezuje predvsem z marksizmom in marksisti, jo vsaj v splošni obliki sprejema marsikateri družboslovec. Ideja je, da lahko veliko družbenih pojavov razložimo tako, da se sklicujemo na domnevni obstoj zmanipulirane, zmotne zavesti, ki so jo ponotranjili navadni ljudje in zaradi katere zdaj ne delujejo na način, kot družboslovec sicer misli, da bi morali. Na primer: zakaj se delavci v sodobnih kapitalističnih družbah ne upirajo revolucionarno, čeprav so izkoriščani? Ker so zaslepljeni z vladajočo ideologijo, ki kapitalizem predstavlja kot povsem pravičen sistem, in zato sploh ne vedo, da so izkoriščani. Teza je teoretsko privlačna zaradi svoje enostavnosti in široke aplikativnosti, obenem pa je za družboslovca osebno ugodna, ker mu daje superiorni občutek, da vidi veliko dlje kot »navadni človek s ceste«. Kljub temu je vsaj v svoji tipični, klasični obliki, ki jo povzemam spodaj, skoraj gotovo napačna.

Tezo o lažni zavesti lahko na splošen način jedrnato predstavim takole:
​

1. Ljudje ne vedo, kaj so njihovi pravi (predvsem ekonomski) interesi.
2. Posledica, ki sledi iz (1): Zato ne delujejo revolucionarno, politično ozaveščeno, kolektivno in so nasploh pasivni.
3. Vzrok za (1): Ljudje so preslepljeni glede svojih interesov (in so posledično pasivni) zaradi zavajajoče vladajoče ideologije, ki jim jo je vladajoči razred vcepil prek šolskega sistema, medijev, verskih institucij itd.

Mislim, da bi morali iz več razlogov, ki jih podrobneje opredeljujem spodaj, zavreči ali vsaj zelo resno podvomiti v vse tri podteze, ki skupaj sestavljajo tezo o lažni zavesti.

Glede (1):

a. Sociološke, antropološke in politološke empirične študije (Verso Book of Dissent, Scott #1 in #2, Cohen, Acemoglu in Robinson, Turner in kolegi, Tilly, Schwartz, Chibber, Piven in Cloward itd.) kažejo, da v zelo različnih zgodovinskih okoliščinah in obdobjih različne skupine ljudi, kot so delavci, kmetje, sužnji in revni ljudje na splošno, najverjetneje precej dobro vedo, kaj so vsaj nekateri njihovi glavni ekonomski interesi. Te študije prikazujejo, da se omenjene skupine ljudi vedno znova vsaj simbolno, običajno pa tudi bolj materialno (čeprav še vedno na skromnejši, vsakdanji način) upirajo, ko so njihovi interesi teptani. Scott natančno popisuje ta »običajna orožja relativno nemočnih skupin: počasno delo, simuliranje, prebeg, lažno sodelovanje, postopanje, lažna nesposobnost, obrekovanje, požig, sabotaža itd.« Velikokrat ne gre za naravnost revolucionarno in dobro organizirano upiranje (ta vrsta je res redkejša), a to zato, ker so navadni ljudje dovolj premeteni, da delujejo po principu »preračunljive konformnosti in previdnega upora«, ko vedo, da je njihov nasprotnik tako zelo močen, kot so običajno močni kapitalisti, država, zemljiški gospodi, sužnjelastniki in drugi izkoriščevalci. Izbira, s katero se soočajo ljudje, ni zgolj: revolucionarni upor ali pa brezmiselna konformnost.

b. Politološka literatura o volilnem obnašanju ne kaže, da bi večina ljudi sistematično volila v nasprotju s svojimi interesi. Res je, da mnogo študij poroča o sociotropskosti volivcev (ne egocentričnosti), kar pomeni, da se na volitvah odločijo tako, da izhajajo iz svoje ocene nacionalne ali regionalne ekonomske situacije, ne iz osebnega finančnega položaja (toda glej to). Na primer, delavci, ki delajo v sektorjih, kjer jim grozi konkurenca s Kitajske, niso nič bolj ali manj nagnjeni k protekcionističnim politikam v primerjavi z delavci iz sektorjev, ki niso tako izpostavljeni in jih zato protekcionizem ne bi zavaroval pred tujo konkurenco (1, 2). Protekcionistično se obnašajo tisti, ki ocenjujejo, da država oziroma njihova širša regija potrebuje protekcionistične politike – tudi če sami niso zaposleni tako, da bi prejeli koristi od protekcionizma. Volivci so povečini sociotropi, ne egocentriki.

Se tu mogoče odpre prostor za tezo o lažni zavesti? Ne nujno. Opisana sociotropskost je načeloma povsem skladna z idejo, da volivci med drugim volijo z namenom, da izboljšajo svoj lasten ekonomski položaj. Ko se namreč obnašajo sociotropsko, mogoče mislijo, da bo izboljšava nacionalnega oziroma regionalnega ekonomskega položaja, tj. splošna gospodarska rast, posredno vodila k izboljšavi njihovega lastnega ekonomskega položaja. Kakorkoli že, volilna sociotropskost je ravno tako kot volilna egocentričnost skladna z idejo, da se volivci zavedajo svojih lastnih interesov – niti je ne potrjuje niti razveljavlja. Zato tudi ne razveljavlja ali potrjuje teze o lažni zavesti.

c. Politološka literatura prav tako poroča o pojavu, ki mu pravimo retrospektivno glasovanje. To je robustna korelacija, ki velja med gospodarsko rastjo (in drugimi ekonomskimi kazalci, kot je stopnja brezposelnosti) in odzivom volivcev do trenutno vladajočih politikov oziroma vladajoče politične strani. Višja kot je gospodarska rast, večja verjetnost je, da bodo politiki oziroma njihova politična stran po volitvah ostali na oblasti. Slabše kot je gospodarsko stanje v letih pred volitvami, večja je verjetnost, da bodo politiki zamenjani. To je prima facie dokaz, da volivci vsaj v grobem vedo, kaj so njihovi splošni ekonomski interesi (gospodarska rast, nizka brezposelnost ipd.), in da se skladno s to vednostjo obnašajo na volitvah. Kot je povzeto v širokem pregledu obstoječih študij:

​V vseh demokratičnih državah, ki smo jih dovolj raziskovali, objektivni in subjektivni ekonomski kazalci pokrijejo večji del variance v podpori vlade. Ekonomski kazalci ostanejo močni tudi v multivariatnih analizah, v katerih raziskovalec kontrolira za druge agregatne kazalce.

Glede (2):

Ampak zavoljo argumenta recimo, da (1) velja. Ali iz tega potem naravno sledi (2), kot se običajno trdi? Ne. Naj ponovim osnovno idejo: marksisti in radikalni družboslovci pogosto trdijo, da delavci niso revolucionarno naravnani prvenstveno zato, ker se ne zavedajo svojih interesov. Če bi se jih le zavedali, bi bili nemudoma ali vsaj veliko hitreje revolucionarni.

V resnici zadnje lahko izpeljemo iz prvega le, če spregledamo dvoje. Prvič, če ne poznamo t. i. problemov kolektivnega delovanja, kakršen je problem zastonjkarstva. Ta gre, enostavno rečeno, takole. Ker je rezultat uspešne revolucije – ukinitev izkoriščanja – javna dobrina, ki jo prejme vsakdo, tudi tisti, ki niso sodelovali pri revoluciji, se racionalnemu akterju ne splača delovati revolucionarno. Če namreč deluje tako, tvega, da utrpi stroške revolucionarnega delovanja (pretep, zapor, izguba službe, izpad dohodka, smrt), hkrati pa ne prejme nobenih dodatnih koristi. Koristni izkupiček revolucije (ukinitev izkoriščanja) mu bo pripadel, tudi če ni sodeloval v aktu, saj gre za javno dobrino, obenem pa se verjetnost, da bo revolucija uspešna (in da bo torej koristni izkupiček revolucije bolj verjetno nastal) niti ne poveča niti ne zmanjša, če en sam posameznik ne sodeluje – ali če sodeluje. Torej iz treznega zavedanja lastnih delavskih interesov še ne sledi kar avtomatično ali v normalnih okoliščinah revolucionarno delovanje. Lažna zavest, če bi obstajala, ne bi bila edina in glavna prepreka revoluciji, kot se sicer velikokrat trdi.

Drugič, za trenutek odmislimo sicer resen problem zastonjkarstva. Ali bi v tem primeru končno lahko sklepali, da je nepoznavanje lastnih interesov glavni razlog za nerevolucionarno delovanje? Ne. Če sklepamo tako, še vedno pozabljamo, da delavec z revolucionarnim upiranjem v vsakem primeru vsaj na kratki rok – v večini primerov, ko so revolucije krvavo zatrte, pa tudi na dolgi rok – škoduje svojim interesom. Delavci imajo v nasprotju s tem, kar je zapisal Marx v Komunističnem manifestu, marsikaj izgubiti, če se borijo. Odsotnost revolucionarnega delovanja torej ne odseva nujno dejstva, da je delavec zaslepljen in da ne ve, kaj so njegovi interesi. Ravno nasprotno: če se zelo dobro zaveda, kaj vse lahko izgubi z uporom, se bo v marsikaterem kontekstu povsem racionalno odločil, da ne misli delovati na tako tvegan način (tudi če je problem zastonjkarstva razrešen).

Obojega se dobro zavedajo revolucionarne stranke, sindikati in podobne organizacije, ki vedo, kako težko je mobilizirati ljudi – ne zaradi njihove zaslepljenosti, marveč prav zaradi treznega razmišljanja o lastnih interesih. Da organizacije premostijo problem zastonjkarstva ali da zmanjšajo stroške protestiranja nasploh, uporabijo t. i. »selektivne incentive«, s katerimi skušajo spodbuditi sicer racionalno nerevolucionarne akterje. Med selektivne incentive spadajo materialna pomoč ali denarne spodbude v zameno za sodelovanje v revoluciji, moralno in čustveno izsiljevanje, obljube statusnih nagrad (po uspešni revoluciji), grožnje z ostrakizmom, fizično nasilje itd. Vse to z namenom, da se računica stroškov in koristi spremeni na način, da upor postane za posameznega akterja bolj smiseln, bolj skladen z njegovimi interesi.

Glede (3):

V resnici v družbi sploh ne obstaja ena sama vélika in enoznačna »vladajoča ideologija«, ki bi jo vsi poznali in sprejemali. To je naivni relikt funkcionalistične sociologije. Takšne enoznačne, celovite in strnjenje ideologije ni v današnjem izjemno kompleksnem svetu, niti je ni bilo celo v enostavnejšem, mitičnem srednjem veku. Ideologij je v vsaki družbi mnogo in so vsebinsko zelo različne. Na primer, katolicizem je v času evropskega fevdalizma sicer res prevladoval kot idejni okvir v glavah pripadnikov vladajočega razreda, ampak velika večina prebivalstva, tj. podrejeni kmečki razred, sploh ni poznala te ortodoksne cerkvene ideologije. Kmetje so bili kulturno in versko izrazito heterodoksni in zato zelo drugačni v svojih ideoloških prepričanjih od aristokracije. Tako je bilo med drugim zato, ker »revni niso redno hodili v cerkev, niso poslušali pridig, niso prejeli zakramentov in so bili nevedni glede osnovnega sporočila krščanske vere« (Turner in kolegi). Ideologija vladajočega razreda je bila precej drugačna od ideologije podrejenega razreda.

Poleg tega moramo biti pozorni, da, tudi če bi enolična vladajoča ideologija dejansko obstajala in bi jo poznali vsi razredi, ljudje niso parsonsovski avtomati, ki preprosto – kot prek osmoze – prevzamejo in internalizirajo vse, kar jim drugi/vladajoči nalagajo. Če življenjske izkušnje kognitivno običajno razvitemu človeku vedno znova pravijo, da je brutalno izkoriščan in nepravično izrabljen na skoraj vsakem koraku, ta človek težko sprejme in se popolnoma strinja z ideologijo, ki mu pravi nasprotno od njegovih vsakdanjih izkušenj. Ideologija običajno deluje v dveh primerih: če ne implicira preveč praktičnih stroškov za človeka (denimo kreacionizem) in/ali če je v sozvočju (ne diametralnem nasprotju) z vsakdanjimi izkušnjami.

---

Če je z lažno zavestjo mišljeno zgolj to, da se ljudje včasih zmotijo glede svojih interesov – sploh tistih bolj finih ali dolgoročnih, manj otipljivih interesov –, potem drži. Navsezadnje ima človeško bitje veliko število interesov. Če z lažno zavestjo mislimo, da se volivci običajno motijo oziroma nimajo informacij glede podrobnih dejstev, ki zadevajo politiko, politične kandidate ali znanstveno primernost političnih predlogov, potem prav tako drži. Politična nevednost je resnična in je velik problem. Toda teza o lažni zavesti običajno ne pomeni tega dvojega, marveč je tista bolj ambiciozna, kontroverzna in – kot se je izkazalo – neupravičena ideja, ki je povzeta v uvodnih 3 točkah. Primerno bi bilo, da jo ali teoretsko rafiniramo in veliko bolje empirično utemeljimo ali pa da jo končno opustimo.