|
V razmeroma kratki zgodovini sociologije kot znanosti lahko zasledimo pester nabor raziskovalnih vprašanj in različne metode iskanja odgovorov ter, posledično, različne odgovore. V svoji novi knjigi Theory for the Working Sociologist Fabio Rojas elegantno predstavi štiri splošne sociološke metapristope, ki prevladujejo in do katerih smo lahko bolj ali manj kritični. Kljub temu, da seznam ni dokončen, da posamezne (že obstoječe) sociološke razlage (pogosto) spadajo pod več točk, gre še vedno za zelo uporaben prikaz, ki lahko koristi profesorjem pri pripravi na predavanja ali študentom pri študiju in pripravi na izpite. V tem, kar sledi, se osredotočim na tri Rojasove pristope, enega izmed njih (2.) bom zavoljo preglednosti izpustila. Trije najbolj razširjeni meta pristopi, o katerih govori Rojas, so:
 Sklicevanje na avtoriteto/ »velike može« Prvi pristop je zelo razširjen znotraj celotnega družboslovja in prepoznan vsaj kot razmeroma neškodljiv, če ne celo zelo verodostojen. Gre za sklicevanje na dela »velikih mož«, avtorjev, ki so bili začetniki posameznih disciplin. V sociologiji tako ne gre brez Karla Marxa, Maxa Webra in Émila Durkheima, včasih si od filozofov sposodimo še Immanuela Kanta in Friedricha Nietzscheja, od psihoanalitikov pa Sigmunda Freuda in Jacquesa Lacana. Če pišemo o položaju žensk, se sklicujemo vsaj še na Mary Wollstonecraft in Simone de Beauvoir. Sociologija bi, če bi sledila zgolj temu pristopu, postala veda, ki bi se ukvarjala samo z zgodbami, z branjem (skoraj) »svetih« tekstov. Svojo verodostojnost, smisel svojega obstoja bi dokazovala s sklicevanjem na argumente ali zgolj na besede klasikov. Čeprav je marsikateremu laiku ali sociologu začetniku verjetno zelo nenavadno, da sploh razpravljam o opisanem pristopu, za katerega je značilno, da ne preverja ustreznosti svojih razlag, ne dvomi v avtoritete itd., je pristop zelo razširjen in sprejet. Na tem mestu naj poudarim, da ni nič narobe z branjem klasičnih tekstov, s študijem zgodovine idej ali celo z razpravo o idejah in temah, ki so navdihnile teoretske šole (kot je npr. marksizem), ali pa osnovale vprašanja, ki so relevantna še danes (npr. obstoj razuma in racionalnega delovanja, vpliv vrednot, norm, habitusa itd.). Tisto, čemur nasprotujem, je samoumevno enačenje začetkov/temeljev z večnimi resnicami in, posledično, ločevanje teorije od prakse. Sklicevanje na družbene zakonitosti Zagovorniki drugega pristopa prisegajo na raziskovanje družbenih pojavov na podoben način, kot to počnejo »trde« znanstvene vede, npr. fizika. Sklicujejo se na obstoj zakonov, natančneje, na obstoj družbenih zakonitosti. Pristop je danes razmeroma pozabljen, le redki so ga pripravljeni zagovarjati v celoti. Najbolj odmeven zagovornik obstoja družbenih zakonitosti je bil Talcott Parsons, ki je s svojimi poznimi deli postal poznan tudi kot avtor in zagovornik strukturnega funkcionalizma. Parsons je, med drugim, zagovarjal idejo, da morajo sociološke teorije razložiti, zakaj ljudje, ki imajo zelo različne interese, ustvarjajo družbene sisteme, ki so razmeroma stabilni. Sociologijo (oziroma takrat še social theory, teorijo družbe) je predstavil kot niz trditev, opis teoretičnih značilnosti družbenih sistemov. Zagovornikom družbenih zakonitosti očitajo, da so oblikovali teorije, ki niso bile skladne z obstoječim svetom, da so se ukvarjali predvsem z definicijami, s popolnimi in abstraktnimi modeli razlag ter pozabili na resničnega človeka in njegove interakcije z okoljem, z drugimi ljudmi itd. Razlaganje z mehanizmi Zadnji pristop, ki predstavlja sintezo dobrih lastnosti prvih dveh in ji dodaja novo vsebino, je mehanizmični model razlage. Beseda mehanizem tu predstavlja metaforo za proces, ki se odvije med makro pojavom/dogodkom A in makro pojavom/dogodkom B, vključujoč pojave na mikro ravni. Gre za razlage, ki pojasnijo, kako določena značilnost družbenega sveta vpliva na potek dogodkov, ali celo povzroči spremembo, novo družbeno ureditev. Z mehanizmičnim modelom se izognemo klasičnim pastem funkcionalizma in metodološkega holizma, saj ne predvidevamo, da obstaja zgolj makro raven, raven struktur, da dogodek A nujno povzroči dogodek B. Z istim pristopom se hkrati ognemo pastem atomizma, ki stavi zgolj na obstoj posameznikov. Vzrok in posledica sta v mehanizmičnem modelu zgolj del razlage, saj njeno jedro tiči v opisu in razlagi dogodkov, ki se dogajajo raven nižje. Skratka, razlaganje z mehanizmi nas odreši ključnih tegob prvih dveh pristopov (tj. sklicevanje na velike teorije in/ali splošne zakonitosti), saj obravnava posamezne sociološke primere kot običajno edinstvene. Marike Grubar Comments are closed.
|
