Vzroki politične nevednosti I.

Avtor: ​Tibor Rutar

​​Politične razprave so slavno nezadovoljive, saj redkokdaj razrešijo karkoli – ne glede na to, ali so umetno civilizirane in napolnjene z visokoizobraženimi intelektualci ali potopljene v brezbrižno navijaštvo, ki običajno spremlja vsakdanje politične pogovore. (Včasih je težko potegniti črto med enim in drugim.) Ko govorijo o politiki (ali religiji), se ljudje redkokdaj premaknejo in običajno verjamejo v precej neresnične, včasih skoraj nore ideje. 

Pomembneje in povezano, povprečni volivec v ekonomsko najrazvitejših in najbolj izobraženih zahodnih družbah ima v najboljšem primeru malo pravilnih informacij glede politik izbranega kandidata oziroma stranke in glede učinkovitosti teh politik. Poleg štrlečih in nelagodno zabavnih primerov nekaterih ameriških volivcev, katerih izjave so (sploh v času Trumpa) posejane po internetu, imamo pred sabo desetletja empiričnih študij s področja politologije in politične psihologije, ki enoglasno sporočajo, da je večina volivcev v razvitih demokracijah bodisi slabo bodisi napačno informirana že pri osnovah. Politolog Philip Converse pikro povzema: »Dve najenostavnejši resnici, ki ju poznam glede razporeditve političnih informacij med volivci v modernih družbah, sta, da je povprečje nizko, varianca pa visoka.«
​
Zakaj je tako? Čeprav so volivci v marsikateri demokraciji res vedno bolj razočarani nad volitvami in delovanjem njihovega političnega sistema, marsikdo še vedno voli in se torej vsaj bežno zanima za politične zadeve. Poleg tega imamo v dobi interneta in množičnih medijev ogromno informacij – z dovolj brskanja in pozornosti najdemo zelo dobre in sistematične informacije. Družboslovje je v zadnjih 70 letih prav tako napredovalo. Danes se zato lahko utemeljeno odločimo, kakšen vpliv imajo migranti na domače gospodarstvo. Zakaj je kljub temu velika večina (okoli 75 %) volivcev šibko informiranih, neinformiranih in napačno informiranih?

Prvi možni odgovor je preprosto, da je večina kognitivno tako šibka, da sploh ne more vedeti veliko glede politike, tudi če bi želela. To je neverjetno, saj dobro vemo, da je večina ljudi povsem kognitivno sposobna, ko se odloča glede (včasih precej zahtevnih in zapletenih) ekonomskih izbir: ali se preseliti in kam; kakšno hišo kupiti in kje; kateri avto ima dobro razmerje med ceno in kakovostjo itd. Drugi možni odgovor je, da pri ekonomskih odločitvah težav ne povzročajo neprimerljive vrednote, medtem ko je to jedro problema v politiki. Težava je torej ta, da ljudje ne vedo veliko, marveč da vedo »različno«. Nekateri želijo, da gre dobro njihovi naciji, zato so proti migrantom, drugi bolj vrednotijo človeško vrsto nasploh, neodvisno od nacionalne pripadnosti, zato podpirajo migrante.
​
To deloma drži, a ne more biti dober odgovor na moje vprašanje, saj (1) ima večina pri marsikateri politični temi zelo podobne ali identične vrednote – denimo državljanska enakopravnost, pomoč revnim, večja izobraženost, ekonomska rast, miroljubni diplomatski odnosi itd. Poleg tega (2) študije politične vednosti merijo, koliko dejstev o politiki poznajo volivci, tj. sprašujejo jih, kolikšna približno je trenutna stopnja brezposelnosti, kako je nazadnje glasoval politični predstavnik anketiranca, kakšne učinke na gospodarstvo ima običajno protekcionizem itd. To so dejstva, ne vrednote.

Ena boljših razlag sistematične politične polariziranosti, nevednosti in celo nerazumnosti je teorija racionalne nevednosti. Teorija trdi, da je za povprečnega volivca velikokrat povsem racionalno (tj. skladno z njegovimi ali njenimi interesi), da ve malo o politiki ali da verjame v zelo napačne politične ideje. Teorija ne predpostavlja, da so ljudje kognitivno nesposobni (ali da jim ni mar za lastne interese), marveč se sklicuje na slabe incentive, s katerimi se soočajo pri političnih zadevah.

Posamezni volivec praktično nima nobene možnosti vplivanja na volitve, kar pomeni, da ne bo prejel niti koristi niti stroškov svojih pravilnih ali napačnih političnih idej. Če se trudi in išče informacije ter različne družboslovne teorije, jih obdeluje in z veliko truda in časa izoblikuje dobro raziskano politično mnenje, si je pridelal ogromno stroškov v obliki časa, energije in mogoče celo denarja. Kaj pa so koristi tega početja? Če ni globoko osebno strasten glede politike (in skoraj nihče ni) in torej ni nekdo, ki bi mu takšno raziskovanje samo po sebi prinašalo psihološko ugodje, koristi ni. En sam volivec v demokraciji ne more vplivati na praktično nič. Če, obratno, povprečni volivec ne išče ogromno informacij in sistematično ne raziskuje, da bi si izdelal močno podkrepljeno politično mnenje, prav tako ostane brez koristi, a si obenem tudi ne pridela nobenih stroškov – za razliko od takšnega početja pri nakupu nove hiše, ko kupec ostane brez denarja in z razpadajočo hišo, volivec z napačnimi političnimi idejami ne utrpi nobene škode.

(Seveda mnogo takšnih volivcev skupaj povzroči veliko škode, ko izvolijo slabe kandidate s slabimi politikami. Toda razmišljanje in delovanje vsakega posameznika je neodvisno od razmišljanja in delovanja večine, vsaj če govorimo o povprečnih državljanih, ne javnih govorcih in aktivistih, katerih cilj je vplivati na mnogo ljudi in spremeniti njihova prepričanja. Kaj bi bilo drugače na zadnjih volitvah v Sloveniji, če jaz ne bi volil ali če bi volil drugače, kot sem? Nič.)
​
Smiselna nadgradnja teorije racionalne nevednosti je teorija racionalne neracionalnosti, ki v analizo vnese nekaj konkretnejših mehanizmov in z njimi natančneje razloži, zakaj volivci niso samo nevedni, marveč izrecno nerazumni, tj. ne zgolj naključno zmotni in neutemeljeni v svojem političnem razmišljanju, marveč protislovni, sistematično pristranski in močno navezani na svoje zmote. O tem naslednjič.