Webrov »priljubljeni mit« o protestantski etiki

Avtor: Tibor Rutar

​Vsako leto si študenti sociologije po učenju o temeljnih raziskovalnih prispevkih Maxa Webra k disciplini verjetno bolj kot karkoli drugega (3 tipi oblasti, definicija birokracije in države, proces racionalizacije, 4 tipi družbenega delovanja) zapomnijo njegovo slavno in teoretsko privlačno tezo o protestantski etiki in vzniku kapitalizma. Teza je v svoji najširše sprejeti obliki preprosta in gre takole:

Protestantske vrednote in prepričanja (asketizem in nauk o predestinaciji ter iz tega sledeč poudarek na trdem delu, varčevanju in ponovnem vlaganju dobička v proizvodnjo) so bile eden od ključnih dejavnikov (čeprav ne nujno edini ali najpomembnejši dejavnik) nenačrtovanega nastanka kapitalizma v zgodnji moderni dobi po večstoletni vladavini fevdalizma.

Ideja je, da se brez ključnega motivacijskega prispevka protestantske etike kapitalizem v zgodnji moderni dobi najverjetneje ne bi začel, sploh pa ne tam, kjer se dejansko je. Gola prisotnost trgov, bogastva in delovne sile ni zadoščala, pravi Weber, da bi takrat vladajoči fevdalizem nadomestila povsem nova oblika ekonomske ureditve, ki temelji na principu povečevanja dobička in ponovnem investiranju denarja v proizvodnjo z namenom pridobitve še večjega dobička. Enako pomembna kot ti »materialni« dejavniki je kulturna spremenljivka protestantske religije.
​
Toda študenti se o Webrovi tezi učijo predvsem na dva ne povsem zadovoljiva načina: z branjem odlomkov njegove slavne knjige iz začetka 20. stoletja, kjer Weber ni sistematično dokazal svoje teze, in z branjem učbenikov, ki predvsem povzemajo to isto delo. Tako spoznajo teoretsko logiko, ki jo je predlagal, veliko manj pa vedo tako o kasnejših, sploh sodobnih, empiričnih poskusih preverjanja Webrove teze kot tudi o alternativnih teorijah nastanka kapitalizma, ki so nemara bolj empirično podkrepljene. To ni idealno, sploh glede na dejstvo, da je slavna teza v resnici presenetljivo empirično majava.

Webrovo tezo se je v zadnjih 100 letih preverjalo na različne načine. Eden najbolj očitnih (in najbolj grobih) je preprosto zgodovinsko raziskovanje časovnega in geografskega rojstva kapitalizma. V zvezi s tem si lahko postavimo več vprašanj. Prvič, kdaj in kje je najprej nastal ta sistem? Na področju sodobne Nemčije, ko se je v 16. stoletju začela reformacija? Ne, kapitalizem je sprva začel nastajati v Angliji na začetku 15. stoletja (Brenner, 2007; Dyer, 2007; Acemoglu in Robinson, 2012; Zmolek, 2013; Dimmock, 2014; glej tudi Gregg, 2003). Drugič, so bile nove, domnevno kapitalistične podjetniške prakse, ki jih je Weber povezoval s protestantizmom, res vrednotno omejene na protestantske dežele? Ne, legitimirane so bile denimo že v katoliški Mehiki v 16. stoletju (Cummins, 1988). Tretjič, se je po pionirski kapitalistični preobrazbi Anglije kapitalizem kasneje (po letu 1700 in 1800) sprva ukoreninil v bolj protestantskih (in kalvinističnih) deželah, kot so skandinavske dežele, nemške kneževine in Prusija, Škotska in Švica? Ne, tekom 19. stoletja so na kapitalistično pot dokaj sočasno stopale zelo različne regije, od Francije in Italije ter celo Japonske na enem ekstremu, do nastajajoče Nemčije in Švice na drugem. Četrtič, kaj sta bila vzrok in mehanizem za to širitev kapitalizma izven Anglije v 19. stoletju? Vzrok je bil prvenstveno geopolitični zgled in pritisk Anglije (ne kultura), mehanizem pa elitno/državno spodbujanje ekonomskih akterjev »od zgoraj navzdol« h kapitalističnemu obnašanju prek subvencioniranja industrije ter ukinjanja institucij tlačanstva, samooskrbnih kmetij in monopolnih privilegijev (Byres, 1996; Byres, 2009; Lafrance in Post, ur., 2019; Lafrance, 2019).

Podobne zgodovinske kritike so se pojavljale že v začetku in sredini 20. stoletja (Tawney, 1926; Samuelsson, 1993 [1957]). Kaj pa lahko o Webrovi tezi rečemo s pomočjo sodobnih statističnih metod, ki takrat niso bile na voljo? Ali so protestantske regije v zgodnji moderni dobi rastle oziroma se razvijale hitreje od katoliških? Če kontroliramo za ostale relevantne spremenljivke in če slučajno ugotovimo, da med regijami ni večjih statističnih razlik, protestantske vrednote ne morejo biti eden od ključnih dejavnikov za kapitalistično udejstvovanje.

Cela vrsta statističnih študij (Delacroix, 1992; Delacroix in Nielsen, 2001; Acemoglu, Johnson in Robinson, 2001; Sanderson, Abrutyn in Proctor, 2011; Cantoni, 2015) ne ugotovi vpliva protestantizma na gospodarski razvoj različnih regij. Nekatere od teh študij razvoj merijo z BDP na prebivalca in s stopnjo rasti BDP, druge z datumom ustanovitve borze v dani družbi, z obsegom njenega železniškega omrežja ter deležem moške delovne sile v kmetijstvu in industriji, kar so vse indikatorji tako splošnega ekonomskega razvoja kot konkretneje kapitalizma. Nekatere študije se omejijo na 19. stoletje, druge na daljše obdobje med letom 1500 in 1870, spet tretje na 600-letno obdobje med letom 1300 in 1900. Nekatere raziskujejo Sveti rimski imperij, druge se ukvarjajo z vsemi protestantskimi deželami v Evropi. Robustne korelacije med protestantizmom in (kazalci) kapitalizma ni.

To še ni vse. Tudi če bi ugotovili, da protestantizem vendarle vpliva na ekonomski razvoj, se moramo za poglobljeno oceno Webrove teze vprašati, kaj so konkretni vzročni mehanizmi, ki povezujejo protestantizem na eni strani z ekonomskim razvojem na drugi. Gre za mehanizme, ki jih je predlagal Weber in ki jih danes vsi poznamo kot del njegove teze (vrednote asketizma, trdega dela in ponovnega vlaganja v proizvodnjo), ali gre nemara za kaj drugega (denimo višje stopnje pismenosti med protestanti v primerjavi s katoliki)? Becker in Wößman (2009) v svoji študiji, ki je sicer omejena zgolj na Prusijo in to Prusijo v poznem 19. stoletju, ugotavljata dvoje. Prvič, protestantizem je vsaj v tem času in regiji dejansko eden od dejavnikov gospodarskega razvoja. Drugič, tako je zaradi nenačrtovanega vpliva protestantizma na povečanje pismenosti, ne zaradi protestantske etike in vrednot asketizma, varčevanja in trdega dela. V tem vidiku je po njunih dokazih Webrova teza zmotna (glej tudi, širše, de Pleijt in van Zanden, 2016 in Blum in Dudley, 2001).
​
Kljub vse tej literaturi obstajata raziskava ali dve, ki slikata Webru prijaznejšo podobo. Na primer, v nedavni študiji (Spater in Tranvik, 2019) raziskovalci sklepajo, da povezava obstaja in da so na delu webrovski mehanizmi. Avtorja sta se osredotočila na regijo v zahodni Švici v poznem 19. stoletju. Njun izsledek je, da so bili protestanti v tem prostoru in časovnem obdobju bolj nagnjeni k prehodu s podeželja v mesta (kar je kazalec kapitalističnega razvoja) kot katoliki. Zaradi močnih prostorskih in časovnih omejitev na podlagi zgolj te študije sicer ne moremo sklepati veliko. 

Kaj vse to pomeni za status Webrove teze v sociologiji? Kot rečeno, moj trenutni vtis na podlagi navedene literature je, da je Webrova teza o protestantski etiki kot eni od ključnih gonilnih sil vznika kapitalizma verjetno (čeprav ne povsem gotovo) napačna in zato močno precenjena. Zdi se, da je privlačnost Webrovega »priljubljenega mita«, kot sta tezo preimenovala Delacroix in Nielsen, empirično brez posebej trdne podlage.[1]

[1] Iz svojega pregleda sem izpustil študije, ki preučujejo odnos med protestantizmom in stopnjami gospodarske rasti v zadnjih desetletjih 20. stoletja, saj nas običajno zanima Webrova klasična teza o vzrokih za vznik kapitalizma in njegov zgodnji razvoj (1500-1900). Navsezadnje je Weber celo predvideval, da je protestantizem pomemben samo ali predvsem pri rojstvu kapitalizma, saj kasneje, ko je že vzpostavljen, ekonomski akterji zaradi spremembe v svojih materialnih okoliščinah ne potrebujejo dodatne kulturne motivacije za sistematično kapitalistično obnašanje. Kapitalistične strukture in institucije – trg delovne sile, tržna konkurenca, varne lastninske pravice – so, pravi Weber, zadostna spodbuda. Kakorkoli že, študije, ki se omejujejo na konec 20. stoletja, po mojem vedenju slikajo nekoliko bolj mešano podobo o splošni povezavi med protestantsko religijo in razvojem. Na eni strani Guiso, Sapienza in Zingales (2003), Barro in McCleary (2003), Norris in Inglehart (2004) ter Klanjšek in Flere (2016) ne najdejo podpore za takšno povezavo, marveč celo dokaze, ki ji jasno nasprotujejo. Na drugi strani študije, kakršne so Grierjeva (1997), Haywardova in Kemmelmeierjeva (2011) ter Nunziatova in Roccojeva, (2018) povezavo podprejo. Grierjeva raziskava je sicer prostorsko omejena na nekdanje kolonije evropskih narodov.