Za skromnejšo vlogo klasikov v sociologiji (in njenem poučevanju)

Avtor: Tibor Rutar

​Craig Calhoun, urednik ene najuglednejših teoretskih socioloških revij Sociological Theory, se je leta 1996 med drugim pritožil, da mu sociologi v recenzijo za objavo prevečkrat pošljejo dvoje:

1. povzetke tega, kar so rekli mrtvi ljudje (ne da bi nakazali, zakaj naj bi bilo to živim mar ali kako naj bi delo cenjenega prednika prispevalo k napredku sodobnih analitskih projektov),
2. in kritike tega, kar so drugi ljudje rekli o tem, kar so rekli mrtvi ljudje (ne da bi nakazali, zakaj naj bi bilo to pomembno – razen da so kritizirani ljudje slavni).

Kdorkoli, ki še ni obupal nad projektom sociološke teorije in se danes z njo ukvarja, se verjetno lahko strinja, da teoretski prispevki res običajno padejo v Calhounovi dve kategoriji. Toda nekateri mislijo, da je to dobro – ideje klasikov, interpretacije idej klasikov, majhne nadgradnje idej klasikov, kritike kritik klasikov itn. so po njihovem mnenju ključni in najžlahtnejši del sociološke teorije. Teorija je vrhunska teorija, samo če je Teorija.

Tu je pet tipičnih razlogov, s katerimi se da (ali pa bi se dalo) podpreti ta nazor:

1. »Samo klasiki se ukvarjajo z zares temeljnimi, pomembnimi vprašanji.«
2. »Klasiki ne prikažejo zgolj rezultatov svoje študije, marveč tudi teoretski proces, prek katerega so do rezultatov prišli.«
3. »Klasiki mogoče niso vir najresničnejših ali najbolj epistemično upravičenih spoznanj, so pa vir navdiha, kreativnosti in 'epistemoloških prelomov'.«
4. »Klasiki so pomembni, ker je zgodovina idej pomembna.«
5. »Klasike moramo poznati, ker so neprimerno bolj eruditski in literarno podkrepljeni; to mogoče ne prispeva neposredno k sociološki teoriji, vseeno pa plemeniti človeka.«

Glede prvega se da reči, da se klasiki velikokrat res ukvarjajo z zelo temeljnimi in sočnimi vprašanji, kot so »Kaj je gonilo človeške zgodovine?« ali »Kaj je bistvo modernosti?«. Toda temeljna vprašanja niso odsotna z agende sodobnih sociologov (še posebej tistih, ki jim ni tuja filozofija družbenih ved), obenem pa je treba priznati, da so nekatera vprašanja preprosto preveč temeljna in zato v principu pretežka za razumni odgovor. Vélike teorije se slišijo dobro, a so epistemično neobvladljive. Teorije srednjega dosega so skromnejše, a intelektualno spoštljive.

Drži, da klasiki ne nizajo »rezultatov« svojih študij, marveč na več deset ali celo sto straneh prikazujejo teoretski proces, prek katerega so prišli do svojih rezultatov. Toda, prvič, prav tako ni veliko dobrih sodobnih sociologov, ki ne bi počeli nekaj podobnega (četudi na manj nepotrebno zamotan način). Mann? Skocpol? Wright? Therborn? Moore? Gambetta? Tilly? Runciman? Wallerstein? Drugič, Marxovo, de Tocquevillovo ali Simmlovo sicer navdihujoče teoretiziranje ni vedno empirično prizemljeno, pojmovno jasno ali brez pretiranega ponavljanja in tavanja v slepih ulicah.

Vendar za nekatere so klasiki najprimernejši vir teorije prav zaradi zamotanosti in tavanja v slepih ulicah. Večletno in frustrirajoče branje 1000-stranskega dela, napisanega v arhaičnem jeziku, res ne nudi veliko neposrednih koristi, rečejo, je pa dolgoročno intelektualno produktivno in stimulativno bodisi za že izdelano teoretičarko bodisi za mladega študenta. To je spet deloma res. Toda nekateri klasiki niso enako stimulativni kot drugi (Comte ni nikakršen Weber). Poleg tega so sodobni sociologi lahko enak ali še večji vir navdiha (Giddensova Nova pravila sociološke metode niso nič manj pomembna od Durkheimovih Pravil sociološke metode). In: klasiki so lahko vir navdiha v svoji surovi obliki (Marxov Kapital). Lahko pa so vir še večjega navdiha v obliki prefinjenih sodobnih predstavitev, ki nazorno in sistematično ločijo zrno od plev s pomočjo najnovejših empiričnih dognanj in najboljših sodobnih raziskovalnih metod (Elsterjevo Making Sense of Marx ali Littlovo The Scientific Marx). Ni razloga, da bi se za navdih obračali samo (ali celo predvsem) neposredno h klasikom in njihovim pogosto vsaj deloma precej zastarelim izvirnim delom. Večina študentov nima na voljo 10 let časa za eksegezo dveh vélikih avtorjev.

Glede četrtega in petega razloga: zgodovina idej je pomembna in zanimiva reč, toda med zgodovino idej in najboljšo sociološko teorijo ni nobenega nujnega enačaja. Zgodovinsko pomembne ideje so pogosto napačne. Klasiki res dobro poznajo neskončno literarnih referenc in imajo velikokrat pregled nad mnogo znanstvenimi področij. Toda prvo ni nujna sestavina dobre sociološke teorije, drugo pa je znak časa, v katerem so delovali – znak mnogo skromnejše razvitosti in poglobljenosti različnih znanstvenih disciplin.
​
V tem zapisu je predpostavljeno, da je namen sociološke teorije ne zgodovina idej ali literarna erudicija, marveč empirično podkrepljeno vzročno razlaganje družbenih pojavov – kot to velja za medicino, biologijo, psihologijo ali ekonomijo. Klasiki k temu lahko prispevajo, toda na precej posreden način in veliko manj enoznačno, kot se običajno trdi. Seveda pa enačenje teorije z vzročnim razlaganjem ni tako samoumevno, kot bi nemara moralo biti. O tem več tu in prihodnjič.