Zakaj je gospodarska rast zgodovinska izjema?

Avtorica: Minea Rutar

​Ekonomsko zgodovino lahko shematično predstavimo kot precej preprosto dvodelno zgodbo. Od začetka človeške civilizacije do približno leta 1700 se ni zgodilo praktično nič ekonomsko eksplozivnega. Povprečni človek je bil večino časa zelo reven, človeška družba pa ni dosegla skoraj nikakršne gospodarske rasti, da bi se to lahko spremenilo. Zadnja tri stoletja so prva v človeški zgodovini, ko množična lakota, bolezni in splošno pomanjkanje niso več prisotna v večini sveta, saj se je v svetu povprečni bruto proizvod na prebivalca zvišal za približno 29-krat. Kaj je omogočilo tak dramatičen prelom?

Retrospektivno preprost, a v resnici zelo pomemben uvid  nove institucionalne ekonomije je, da se incentivi, ki vplivajo na človeško delovanje, močno spreminjajo glede na institucije (to so formalna in neformalna pravila igre v družbi), s katerimi se soočajo ljudje. Iste osnovne motivacije, denimo želja po materialni varnosti in dobrobiti, vodijo v različnih institucionalnih kontekstih k zelo različnim rezultatom. Primerjajmo razvojno dinamiko v dveh takšnih različnih kontekstih: pred in po vzniku kapitalizma.

Na eni strani so fevdalne izčrpavajoče institucije, ki, namesto da bi spodbujale sodelovanje večine ljudi v produktivnih ekonomskih dejavnostih, delujejo kot institucionalne ovire, zaradi katerih ti ne morejo splezati iz  začaranega kroga bede in revščine. Fevdalna gospodarstva so namreč zaznamovale neučinkovite malthusovske pasti. To pomeni, da so dinamiko fevdalnih gospodarstev zaznamovala dva splošna pojava: hitro naraščanje števila prebivalcev in stagniranje produktivnosti dela. Glavni ekonomski akterji v predkapitalističnih družbah so bili namreč samooskrbni kmetje, ki so na lastni zemlji proizvajali izdelke zase in svojo družino; za preživetje se jim torej ni bilo treba zanašati na prodajanje svoje delovne sile na trgu. Ne samo, da se jim na trg ni bilo treba zanašati; temu so se izogibali, ker bi bilo to zanje v kontekstu takratnih predkapitalističnih lastninskih odnosov zelo nevarno. Za fevdalne kmete je bila daleč najbolj racionalna diverzificirana proizvodnja za lastne potrebe, ne specializirana proizvodnja za trg.

Za večino človeške zgodovine pred nastopom kapitalizma je bila tako značilna odsotnost sistematične specializacije, investiranja v tehnološke inovacije ter stagniranje produktivnosti. Od okrog leta 1700 naprej pa je število prebivalcev v Angliji (in postopoma vse več delih sveta) prvič dramatično naraslo istočasno s še hitrejšo rastjo gospodarske produktivnosti. Drugače rečeno, če je celotno zgodovino veljalo, da je vsaka rast prebivalstva pomenila padec proizvodnega bogastva na prebivalca, je zdaj prvič v precejšnjem delu sveta rast spremljal dvig proizvedenega bogastva na prebivalstva.

Vendar pa tega ni doživela le Anglija. Če primerjamo prosperiteto katerekoli regije danes s prosperiteto iste regije v preteklosti, prav tako ugotovimo, da čeprav so se nekatera področja razvijala bistveno hitreje od ostalih, so v zadnjih dvesto letih vse regije postale bogatejše.

Kot prikazuje drugi graf, je bila gospodarska rast celo za najrevnejša področja na zemlji precejšnja. Nekatere države globalnega juga po kriterijih gospodarske rasti, pričakovane življenjske dobe in stopnje smrtnosti zaradi bolezni ter podhranjenosti prekašajo gospodarsko najnaprednejše evropske države v času industrijske revolucije med letoma 1760 in 1860. Kaj jim je omogočilo izstop iz začaranega kroga malthusovskih demografskih kriz?

Acemoglu in Robinson ugotavljata, da so zaradi spleta različnih zgodovinskih razlogov v vse več delih sveta fevdalizem postopoma začele spodkopavati vključujoče ekonomske institucije. To so institucije, ki  omogočajo in spodbujajo sodelovanje večine ljudi v produktivnih ekonomskih dejavnostih, s čimer na najboljši način lahko uporabijo svoje sposobnosti in veščine ter tako uživajo koristi splošnega gospodarskega napredka. Glavni takšni instituciji sta zaščita pravice do zasebne lastnine in tržna konkurenca.  Namreč, posameznik, ki je v položaju, da dela, menjava, je inovativen in investira, hoče vedeti, da je gospodarstvo stabilno, kar pomeni, da je stabilna raven inflacije, višina plač, vrednost denarja v prihodnosti, ter da bodo sankcionirani tisti, ki bodo kršili uveljavljena pravila. Prav tako mora vedeti, katera pravila glede pogodb, dogovorov, dobičkov in plač ščitijo to njegovo početje in mu zagotavljajo, da je njegov trud vreden. Ko se lastnino lasti zasebno, so posamezniki pravno upravičeni do uporabe te lastnine, hkrati pa jim je zagotovljeno, da vanjo ne more posegati nihče drug. Če te gotovosti nimajo, več časa porabijo za zaščito transferja bogastva kot ustvarjanja novega, ker se (upravičeno) bojijo, da jim bo odvzeto.

Drugače rečeno, ko ljudem ni zagotovljeno, da bo njihova zasebna lastnina zavarovana (tako pred arbitrarnim poseganjem države kot drugih posameznikov) in da bodo prejeli povračilo za svoje investicije, nimajo nikakršne motivacije investirati.  Če tega zagotovila nimajo, je verjetnost investiranja in s tem gospodarskega razvoja drastično zmanjšana. Zato  imajo ekonomski akterji v kapitalizmu (za razliko od fevdalnih družb) tako interes kot priložnost se sistematično specializirati in investirati v razvijanje tehnoloških inovacij. Ker se ne morejo več preživljati sami in so za preživetje odvisni od uspeha na trgu, so se namreč prisiljeni specializirati v proizvajanju enega tipa dobrin ali storitev. To je nesmiselno, ko so ljudje odvisni od učinkovite proizvodnje lastnih pridelkov; v kontekstu tržne odvisnosti pa sta specializacija in delitev dela ne le možni, temveč tudi nujni preživetveni strategiji. 

Narava ekonomskih institucij je torej glavni dejavnik, ki vpliva na verjetnost, da bodo ekonomski akterji v neki državi sodelovali v produktivnih dejavnostih, kot sta specializacija in investiranje v tehnološki napredek, in s tem prispevali k dolgoročni, samoobnavljajoči gospodarski rasti. Kjer sistematična specializacija ogroža namesto olajšuje posameznikovo preživetje, je vsakršno investiranje časa, energije in resursov v tehnološke inovacije nesmiselno. Višanje produktivnosti in gospodarski napredek sta možna šele, ko so ekonomske institucije takšne, da so koristi takšnega početja večje od potencialnih tveganj. Takšni incentivi pa obstajajo le v kontekstu varne zaščite lastninskih pravic in zagotovljenega konkurenčnega trga.