Avtor: Tibor Rutar

Čez par dni s študenti 2. stopnje na FF UM po večletnem premoru z navdušenjem spet začnem z izvajanjem izbirnega predmeta Ekonomski razvoj in družbene neenakosti. Predavanja, ki sem jih pripravil za semester, med drugim vključujejo poglobljeno razpravo o malthusovskem stanju predkapitalističnih gospodarstev, teoretskih in empiričnih vidikih izkoriščanja v sodobnem kapitalizmu (popolna konkurenca, nepopolna konkurenca, monopson, model iskalnih stroškov), raznovrstnih pomenih, mitih in resnicah zloveščega »neoliberalizma«, ki naj bi ugrabil svet po vzponu Ronalda Reagana in Margaret Thatcher na oblast v osemdesetih, pa o ekonomski zapuščini evropskega kolonializma (v Evropi in po svetu), kapitalistični logiki plantažnega suženjstva, današnjemu stanju dohodkovne in premoženjske neenakosti ter še marsikaj. 

Avtorica: Marike Grubar
​
Zakaj in na kakšne načine ljudje sodelujemo v dobrodelnih projektih? Počnemo to na tih in kar se da velikodušen način ali raje darujemo takrat, ko vemo, da bodo naš akt darovanja opazili tudi drugi? Zakaj povprečen človek poje preveč prehranskih dopolnil in nekaterih nepotrebnih zdravil, ki naj bi mu podaljšala življenje, čeprav mu ga ne? Zakaj se trudimo zdravstveno prekomerno oskrbeti starostnika, ki mu naša pomoč ne bo koristila in podaljšala njegovega bivanja na Zemlji? Na kašen način sodelujemo v pogovorih – smo res dobri poslušalci ali se veliko raje potegujemo za priložnosti, kjer lahko govorimo? Kakšni smo kot volivci – se informiramo in odločimo za koga bomo volili na brezstrasten način ali raje obkrožimo kandidata na volilnem lističu, ker ga bo tako storila naša celotna družina ali pa skupina prijateljev, ki se je o volitvah burno pogovarjala na petkovem Zoom druženju ob pivu? Kevin Simler in Robin Hanson si v delu The Elephant in the Brain: Hidden Motives in Everday Life zastavljata takšna in podobna vprašanja ter nam, človeškim bitjem, nastavljata ogledalo in nas pozivata, da premislimo o motivih za našimi družbenimi aktivnostmi oziroma dejanji. 

Avtor: Tibor Rutar

​Včeraj je bila demokracija v ZDA (ponovno) na preizkušnji – tokrat veliko bolj dramatično kot kadarkoli v preteklih štirih letih. Podporniki še sedečega predsednika Donalda Trumpa so zaradi štetja glasov (in rezultatov) po volitvah za člane senata protestirali na Kapitolskem griču v Washingtonu pred zgradbo, v kateri deluje tudi ameriški kongres. Protesti so se kmalu sprevrgli v nasilni izgred in nekaj sto Trumpovih podpornikov je nelegalno vstopilo v državno zgradbo. Podobe, ki smo jim bili ob tem priča, so bile mešanica simbolično krvaveče (nekoč trdno konsolidirane) demokracije in bizarnih likov, podobnih tistim iz postapokaliptičnega filma Pobesneli Max 2. Trump je kmalu pozval izgrednike, naj prenehajo in naj se vrnejo domov, a se obenem ni mogel zadržati in je hitel poudarjati, da jih sicer povsem razume.​

Avtorica: Minea Rutar

Razlage v sociologiji in družboslovju na splošno so nemalokrat neustrezne, šibke, ker ne vključujejo mikrotemeljev oz. predlaganih mehanizmov, prek katerih dogodek A vodi k dogodku B. Slavni primer takšnega neuspešnega razlaganja so funkcionalistične sociološke teorije, ki predpostavljajo, da družbeni pojavi izpolnjujejo »potrebe« družbe kot kolektivne entitete, lebdeče nad glavami posameznikov. Nekoliko drugačen, a podobno razlagalno siromašen poskus razlaganja se, mogoče presenetljivo, velikokrat pokaže v psihologiji.

Avtorica: Minea Rutar

V družboslovnih vedah, sploh tistih, ki se prvenstveno zanašajo na formalne modele, kot sta ekonomija in politična znanost, nemalokrat slišimo očitek, da teorije niso uporabne za razumevanje dejanskih družbenih pojavov, saj kompleksno resničnost poenostavljajo do neprepoznavnosti. Ta kritika odpira dolgo razpravo o pomenu ravnovesja med realizmom in abstraktnostjo znanstvenih teorij, ki smo jo začeli naslavljati v enem od prejšnjih zapisov. Kot smo že nakazali, je ravnovesje težje najti, kot se morda zdi na prvi pogled.

Avtorica: Minea Rutar

Zakaj pogosto kot bolj zadovoljujočo izkušamo pričakovanje neke prijetne izkušnje kot izkušnjo samo? Zakaj smo pripravljeni plačati za določene vrste stresa, kot je vožnja z vlakcem smrti ali ogled napete grozljivke, medtem ko smo običajno pripravljeni narediti veliko, da bi se  ognili drugim stresnim dogodkom, kot je občutenje bolečine? Naše doživljanje nagrad in stresorjev pojasnjuje podoben mehanizem, čeprav sta si pojava navidezno povsem različna. Prav tako številni dejavniki vplivajo na to, kako točno doživljamo različne oblike nagrad in stresorjev.

​Avtor: Tibor Rutar
​
Konec maja so se najprej v Združenih državah Amerike, nato pa po celem svetu, začeli miroljubni množični protesti zaradi policijskega nasilja nad nebelim prebivalstvom nasploh in posebej zaradi nedavnega policijskega umora temnopoltega državljana Georga Floyda. Protesti so skoraj popolnoma miroljubni, a zaradi par izgrednikov je bila v preteklih dneh v več ameriških mestih razglašena policijska ura. V kar polovici zveznih držav je bila iz istega razloga za nadzor nad protestniki celo vpoklicana narodna garda. Ti zelo redki izgredniki poleg zažiganja in ropanja uporabljajo nasilje proti protestnikom in policistom. Nasilja se seveda polaščajo tudi nekateri policisti – nasilja, ki je, mimogrede, večkrat uperjeno proti novinarjem in mirnim protestnikom, ne izgrednikom. Več tisoč ljudi je že bilo aretiranih. Predsednik Donald Trump je pod pretvezo naraščajočega nasilja (kar ne drži) omenjal mobilizacijo vojske in predlagal, da se eno od protestnih skupin (Antifa) razglasi za teroristično organizacijo (kar je prav tako neutemeljeno).

Avtorica: Marike Grubar

​​V zadnjem desetletju nastajajo mnogi publicistični, strokovni in znanstveni zapisi o obstoju avtoritarizmov. Ob prebiranju laičnih in strokovnih zapisov lahko ugotovimo dvoje, prvič, da se pojem uporablja za opisovanje različnih pojavov, in drugič, da je s teoretskega vidika bolj smiselno, da skušamo definicijo pojma avtoritarno oblikovati tako, da ne bo preveč široka in ne preveč ozka. 

Avtor: Tibor Rutar

​Praznjenje polic z različnimi dobrinami v času pandemije običajno razlagamo zgolj s sklicevanjem na neumnost ali neutemeljeno paniko ljudi. In čeprav je to vsekakor vsaj delni odgovor, ni popolni. Da razumemo, zakaj so v preteklih dneh povsod (v ZDA, Sloveniji, na Japonskem in v Hong Kongu) s trgovinskih polic izginili toaletni papir, čistila za roke idr., se je smiselno obrniti k teoriji iger.

Avtor: Tibor Rutar

​Konec januarja letos je izšla knjiga Not Born Yesterday, v kateri se je kognitivni znanstvenik Hugo Mercier namenil storiti dvoje. Prvič, teoretsko razmišlja, ali je evolucija z naravnim odbiranjem favorizirala ljudi, ki so popolnoma (ali precej) naivni in konformistični, ko so v stiku z drugimi ljudmi, ali ljudi, ki so previdnejši in bolj selektivni pri zaupanju drugim v komunikaciji. Drugič, empirično povzema veliko politološke, antropološke, psihološke in druge literature z namenom razbiti trdovratne mite o slavnih (in domnevnih) primerih množične preslepljenosti, na videz blaznega konformizma in nerazumne poslušnosti. Mercierjev sklep je, da ljudje uporabljamo – včasih neuspešno, a pogosto presenetljivo uspešno – celo vrsto evolucijskih kognitivnih mehanizmov in miselnih bližnjic, prek katerih v pogojih negotovosti pripisujemo večjo ali manjšo mero verjetnosti različnim izjavam in akterjem glede na subtilne in štrleče znake iz okolja, v katerem komunikacija poteka.